Že od vrtca naprej so nas učili, da moramo biti vljudni. Da na avtobusu odstopimo sedež starejšim, da pozdravimo, ko srečamo znano osebo, da pojemo vse, kar je na krožniku. In potem smo odrasli v vljudne osebe, ki spoštujejo druge ljudi, se ravnajo po nenapisanih pravilih in čakajo v gosji koloni, da pridejo na vrsto.

 

In vljudni ostajamo tudi, ko gradimo svojo kariero. Čakamo, da podjetje, ki nas zanima, objavi oglas, pošljemo prijavo in čakamo, da nas kontaktirajo z morebitnim odgovorom. Ki ga navadno ni, mi pa se čudimo, kako nevljudni so delodajalci ...

 

In potem se mogoče spomnimo, da vljudnost deluje, če sta vljudni obe strani – mi in delodajalci. In ti navadno niso vljudni, pravzaprav so hudo egoistični, zanima jih samo njihova korist. In če igramo po pravilih, pogosto ne pridemo nikamor.

 

Če nekaj hočemo, moramo včasih pozabiti na vljudnost. Če hočemo delo v izbranem podjetju, se včasih ne splača čakati na javen oglas tega delodajalca, ampak se potrudimo, da spoznamo prave osebe, ki nas v podjetje lahko spravijo mimo javnih razpisov. Če se prijavimo na zaposlitveni oglas, se ne splača vljudno čakati, kdaj nas bo podjetje kontaktiralo, raje vztrajno kličimo osebo, ki odloča o tem, kdo bo zapolnil razpisano delovno mesto, in poskušamo dobiti intervju.

 

Če živimo v svetu egoistov, moramo včasih pozabiti na vljudnost in se boriti za to, kar hočemo.