|
• Vpogledi v kariere

Ustvarjalci vabljivih majhnih umetnosti

Objavljeno: ponedeljek, 28.1.2008

Eva Škofič Maurer Andres Valdes Breda Varl

Eva Škofič Maurer, klovnesa, režiserka, dobra prijateljica otrok, ljubiteljica konjev in znanstvene fantastike, pripovedovalka pravljic, pisateljica ...:
Svet igre je upočasnjen svet, kjer je dovolj časa za igranje, za objeme in smeh. Ko se človek smeji, je tako, kot če bi se čas ustavil. In kot bi se izbrisala vsa preteklost in bi se začelo novo štetje – tako, ki se ne začne z nič, ampak z nasmeškom.

Kariera
Eva Škofič Maurer se je rodila mami pesnici in pisateljici ter očetu novinarju. Ko je bila stara štiri leta, je prvič obiskala cirkus, in od takrat naprej je to njena ljubezen. Sprva je želela postati akrobatka na trapezu ali dreserka živali, vendar je sčasoma spoznala, da je prav klovn prisoten pri vseh cirkuških žanrih, v vseh točkah in da mora imeti poleg spretnosti tudi igralsko znanje. Poleg tega se Neža Škofič Maurer ukvarja še z nečim izjemno plemenitim – ljudi spravlja v smeh. Ko je končala srednjo šolo, se je odločila, da postane poklicna klovnesa. Danes je Eva Škofič Maurer diplomantka Državne akademije za cirkuško in estradno umetnost (GUCEI) v Moskvi s področja artistke in estrade, specializacija klovn, ter Gledališke akademije (LGITMiK) v Sankt Peterburgu iz gledališke in radijske režije. Njena ustvarjalna pot je polna in barvita. Do zdaj je zrežirala kar nekaj predstav, delovala v radijskem in televizijskem mediju, svetovala, napisala dve knjigi, pisala za različne publikacije, poučevala, posnela zgoščenko s pesmimi za dobro voljo ter prepotovala in obiskala številne odre in festivale. Je ljubiteljica konjev in znanstvene fantastike, piše in pripoveduje pravljice ter seveda ostaja prva slovenska poklicna klovnesa in dobra prijateljica otrok, ki svoj čas intenzivno posveča tudi svojemu malemu sinčku.

Zanimivo
Na pobudo Eve Škofič Maurer so tudi v Sloveniji leta 2004 ustanovili društvo Rdeči noski. To so klovni zdravniki, ki v Ameriki deluje že od leta 1986. Klovni v podobah prijaznih in nasmejanih zdravnikov, Rdečih noskov, so profesionalni igralci, usposobljeni za obiske hospitaliziranih otrok, ki poskušajo z nevsakdanjimi vizitami ublažiti strah pred zdravljenjem in ločitev otrok od staršev ter v čustveno težkem obdobju obujati življenjski pogum. Klovn bolnemu otroku krajša čas, ga spravi v smeh in dobro voljo, da vsaj za kratek čas pozabi, kje so in zakaj, da z nenavadnim odnosom, s svetom domišljije, v katerega jih povabijo, prekinejo bolnišnično rutino in usmerijo misli majhnega bolnika v veselo smer. Eva Škofič Maurer je že kot majhna deklica goreče in pogumno sledila svojemu notranjemu klicu, da postane klovnesa. Temu sledi in vztraja še danes ter izbran poklic opravlja z velikim žarom in ljubeznijo. Najboljši nasvet za svoje ustvarjanje je dobila od Frana Milčinskega Ježka. Svetoval ji je vandranje, kar je tudi sam rad počel. Hoja pomiri misli, najde pravljico, najde ponovni stik in »predela« marsikatero stvar.

Razmišljanje
Skrivnost ljubezni do te vrste umetnosti. S čem vas je očarala? Zame pomeni biti klovnesa stik z mojim notranjim otrokom, ker se zelo rada igram. Kot moj obisk za gledalce je to tudi zame vstopnica v svet igre, kjer je luštno tudi to, da ob pomoči gledalcev pravzaprav sama vodim to igro. Cirkus je (bil) zame neke vrste pravljica, ki je oživela. Od nekdaj obožujem svet pravljic kot bralka, pripovedovalka in pisateljica le-teh. Fascinirata me nastajanje predstave – komunikacija med mano in gledalci, tako otroci kot odraslimi –, in stopničkanje, ko »izdelujem(o)« točko. Zakaj prav ta umetnost? Ker si je treba upati. Prav je, da sanjarimo in da si v sanjah dovolimo največ. Potem poskusiš to doseči in iti za svojimi željami. Saj jih še vedno lahko »prizemljiš«, če je treba. Trenutno branje. Trenutno prebiram knjigo o vzgoji z naslovom Otroci so iz nebes. Odkar imam sinčka, imam manj časa za branje. Po navadi sem imela ob postelji dve knjigi; ena je bila znanstvenofantastična, druga pa odvisno od tega, kaj me je v tistem obdobju zanimalo ali kaj sem želela izvedeti. So drobne umetnosti pomembne za čas in prostor, v katerem živimo? Da, ker je to hrana za dušo. Težji kot so časi, bolj potrebujemo umetnost. Poslanstvo delovanja in ustvarjanja. Povabilo v svet igre. V upočasnjen svet, kjer je dovolj časa za igranje, za objeme in smeh. Ko se človek smeji, je tako, kot če bi se čas ustavil. In kot bi se izbrisala vsa preteklost in bi se začelo novo štetje – tako, ki se ne začne z nič, ampak z nasmeškom.

"Inspiracija in energija sta nekaj težko ulovljivega – primamiti se ju da z vztrajnostjo: sedenjem pred računalnikom in »mencanjem« besedila, pripravami na nastop ali novo točko. Kot recimo izdelava rekvizitov in iskanje kostuma ter vajami sploh. Torej predvsem z vloženim trudom."

 

Andres Valdes, pantomimik, profesor pantomime in mima:
Življenje z vsemi njegovimi lastnostmi živim skozi pantomimo. Z očmi pantomimika gledam nanj drugače, poglobljeno, občutljivo ...

Kariera
Andres Valdes, profesor pantomime in mima, je rojen Kubanec s Havane, že skoraj štirideset let pa živi in ustvarja v Ljubljani. Prvič je pred številnimi gledalci nastopil, ko je bil star štiri leta, in sicer kot plesalec v cirkusu, od takrat pa se njegovo sodelovanje v ansamblih pred publiko ni prenehalo. Najprej je kot plesalec – igralec nastopal na številnih otroških prireditvah, po končani igralski akademiji pa sta se začela njegovo potovanje in gostovanje po svetu. Najprej je odpotoval v Mehiko, kjer je uspešno nastopal v različnih kulturnih ustanovah. Leta 1958 se je odpravil v Ameriko in kot komik nastopal v ansamblu iz Kube, po dveh letih pa se je odločil za pot v Evropo, kjer je v Parizu postal učenec največjega umetnika pantomime Etiennea Decrouxa in nekaj časa tudi asistent znanega pantomimika Marcela Marceaua. Leta 1964 ga je pot zanesla v Ljubljano, kjer je tudi ostal. V slovenski kulturni prostor je prinesel takrat novo zvrst umetnosti, sodobno pantomimo. 

Zanimivo
Kubo je zapustil v želji, da bi obiskal Japonsko in spoznal tamkajšnje gledališče. Med potovanjem v deželo vzhajajočega sonca se je ustavil v Ljubljani, da bi obiskal prijateljici, ki ju je spoznal med študijem pantomime v Parizu. Že naslednji dan se je odzval povabilu za nastop na prvem programu ljubljanske televizije. Ostal je v Ljubljani, svojega potovanja ni nikoli nadaljeval. Vsaj desetkrat je zamenjal dom, se štirikrat poročil in neštetokrat nastopal v slovenskih gledališčih, kulturnih domovih, v filmu in na televiziji. S svojim znanjem in izkušnjami je ob svojem prihodu začel dolgotrajen proces bogatenja in širjenja okvirov slovenskega kulturnega prostora tudi kot svetovalec za gib v mnogih slovenskih gledaliških hišah. Od leta 1982 je v svoj repertoar dodal vrsto uspešnih predstav, namenjenih predvsem odrasli publiki. Zadnjih nekaj let se poleg pedagoškega dela intenzivno ukvarja tudi z ustvarjanjem za otroke. S svojim poznavanjem otroške psihe in z bogato domišljijo je ustvaril vrsto predstav za predšolsko, šolsko ter srednješolsko mladino.

Razmišljanje
Skrivnost ljubezni do te vrste umetnosti. S čem vas je očarala? V pantomimi sem se našel kot ustvarjalec, medtem ko sem bil v umetnostih, s katerimi sem se ukvarjal prej (ples, gledališče), le posredovalec. Očaran sem nad odzivom publike, ki se prepusti temu svetu nenavadnega molka in tišine, v katerem se odvija dogajanje. Zakaj prav ta umetnost? Pri pantomimi me je privlačila moč sugestije, ki je v drugih umetnostih nisem našel. Trenutno branje. Spletni časopis s Kube, ki je poleg glasbe moja edina vez z rodno Kubo. So drobne umetnosti pomembne za čas in prostor, v katerem živimo? Da, zagotovo. Brez umetnosti bi se ljudje med seboj »pobili«, živeli prazno življenje, kakršno živi na žalost že preveč ljudi okoli nas. Poslanstvo delovanja in ustvarjanja. Da z mojo pantomimo gledalec pusti doma vse grenkobe, ki jih prinaša življenje, in da se tistih nekaj minut, ko ga popeljem v svet pantomime, prepusti iluziji ter uživa.

"Brez umetnosti bi ljudje živeli prazno življenje, kakršno živi na žalost že preveč ljudi okoli nas."

Breda Varl, lutkarica, profesorica, direktorica Lutkovnega gledališča Maribor:
Umetnost, ustvarjalnost je tisto, kar nas dela žive, nas bogati in usmerja na različne poti. Le tu se krepi in potrjuje naš ustvarjalni potencial. Ta pa je v vsakem od nas.

Kariera
Breda Varl je diplomirala na Fakulteti za arhitekturo in gradbeništvo v Ljubljani v studiu za notranjo opremo in industrijsko oblikovanje, magistrirala pa na Dramski fakulteti Akademije lepih umetnosti v Pragi na oddelku za alternativno in lutkovno gledališče. V mladosti jo je sprva mikal radio, delala je kot radijska napovedovalka in se nekaj časa izpopolnjevala tudi v Angliji. Ko je spoznala moža Tineta Varla, se je posvetila lutkarstvu. Na mariborski Pedagoški fakulteti predava o lutkovni plastiki, scenografiji, lutkovni kulturi in vizualnih komunikacijah, vodi različne seminarje in tečaje doma in v tujini, razstavlja svoje osnutke in lutke ter že vrsto let sodeluje s celovškimi lutkarji. V mariborskem lutkovnem gledališču pripravlja sceno, lutke in kostume ter ga od leta 2004 tudi vodi. Najbolj jo veseli, če uspe mlade »okužiti« z lutkami. Mama dveh odraslih otrok je tudi babica dveh vnučk, ki že aktivno sodelujeta pri babičinih lutkovnih zgodbah.  

Zanimivo
Breda Varl je tudi ilustratorka. Ilustrirala je knjigo Lenčke Kupper, Enkrat je bil en škrat, pri Krščanski kulturni zvezi pa je izdala lastno knjigo, ki je izšla ob desetletnici Tedna mladih umetnikov, Igrajmo se z lutkami. Izdaja pri založbi Franc-Franc in skrbi za ilustracije, likovno uredništvo in strokovna besedila zbirke Lutkovni oder pri založbi Aristej, kjer je do zdaj izšlo že sedem lutkovnih besedil z napotki za realizacijo predstav. Z bogatimi slikami in navodili želi otroke spodbuditi za lutkarstvo. Prvi stik z lutko je doživela v študentskih letih, ko je za takratnega fanta, sedanjega moža, lutkarja Tineta Varla »skoraj pod prisilo« izdelala prvo lutko. In tako je šlo naprej ob prvih občutkih nepopisnega zadovoljstva, ko je bila lutka narejena in je zaživela v igralnem prostoru. Med oblikovanjem lutk pa je takrat počasi privrel na dan tudi njen umetniški potencial. Ko se je odločala za študij, je tehtala med likovno akademijo in arhitekturo. odločila se je za slednjo, vendar se s tem področjem ne ukvarja. Prevladal je njen občutek za oblikovanje. Breda Varl je nastopala in še nastopa za odrom z možem Tinetom.

Razmišljanje
Skrivnost ljubezni do te vrste umetnosti. S čem vas je očarala? Ne vem, verjetno magičnost lutke. Čudež mrtvega materiala, ki oživi pod prsti oblikovalca in igralca. Z vedno novim pristopom pri reševanju prostora in tehničnih možnosti lutk. Niti dve uprizoritvi nista enaki. Magičnost gledališkega ustvarjanja, zanimivost različnih literarnih predlog, različni režijski koncepti, različna uporaba materialov. Vidikov je več. Zakaj prav ta umetnost? To se v življenju preprosto zgodi. Fascinirajo me inovativnost, živost in nenehno spreminjanje gledališča in ustvarjanja zanj. Trenutno branje. Na nočni omarici imam vedno pet do deset knjig. Vsebina? Od arheologije do literature new agea. Zanimajo me naša izvornost, naš pračas, čas pred sedanjim ciklusom. Prepričana sem, da nismo edina in zveličana civilizacija na Zemlji in da so bile še boljše, ustvarjalnejše ter sposobnejše davno pred sedanjo. So drobne umetnosti pomembne za čas in prostor, v katerem živimo? Umetnost, ustvarjalnost je tisto, kar nas dela žive, nas bogati in usmerja na različne poti. Le tu se krepi in potrjuje naš ustvarjalni potencial. Ta pa je v vsakem od nas. Poslanstvo delovanja in ustvarjanja. Prenašati znanja, občutke, izkušnje na druge, mlade in tako širiti širino duha. Današnji družbi to zelo manjka.

"Iz niza ali neštetih malih poskusov umetniškega ustvarjanja se rodi vrhunskost, ki potem nekaj šteje. Žal še premalo opažamo male umetnosti in umetnosti za male."