|
• Vpogledi v kariere

Moje življenje so moje gostilne

Objavljeno: torek, 15.7.2008

Zvone-Anton Štorman, Gostilne-Hoteli Štorman Štormanov hotel v Celju

M.D.: Kdaj in zakaj ste se odločili, da boste gostilničar?
Z. Štorman: »Leta 1965, po končani osnovni šoli, sem se odločil za takrat dokaj nenavaden poklic – da bo fant postal kuhar. Takrat je bila to skorajda senzacija, saj je bilo takrat povprečno razmerje v razredu gostinske šole takšno, da je bilo med 30 učenci razreda 27 deklet in trije fantje. Zanimivo je, da je zdaj razmerje prej nasprotno. Te odločitve, da bom postal poklicni kuhar, danes nikakor ne obžalujem in bi se še enkrat odločil enako. Pripravniški oz. vajeniški staž sem opravljal v hotelu Celeia v Celju in se tam leta 1968 tudi dokončno izšolal. Naključje ali pa usoda je hotela, da se ta hotel danes imenuje Hotel Štorman. Po zaključeni učni dobi sem bil eno leto kuhar v takrat prvič odprtem hotelu na Golteh, nato pa leto in pol opravljal delo kuharja tudi na služenju vojaškega roka.

Aprila leta 1970 sem odpotoval v Nemčijo, kjer sem bil 9 let in pol zaposlen v eni od velikih verig restavracij in hotelov s slovenskimi lastniki, Rupreth - Šumer. Dejansko sem od tega štiri leta in pol opravljal delo kuharja, nato pa sem 5 let vodil njihov, takrat na novo odpri lokal v centru študentskega mesta Münster na severu Nemčije. Šlo je za restavracijo v zaprti pešconi mesta, kar je bil ogromen pretok ljudi. Lokal je bil dejansko odprt od 11 dopoldne do 2 ponoči, s kapaciteto od 250 do 300 sedežev, ki so bili zapolnjeni in zasedeni ves dan. Moja nemška zgodba je bila torej od 15 do 18 ur dela vsak dan. Nikoli ni bil pravi čas za prosti dan ali za dopust. Kljub temu moram povedati, da sem izredno spoštoval in še danes spoštujem moje takratne 'gazde', tako kot sem jih jaz takrat imenoval.

Ko me danes kdo vpraša: 'Zvone, kaj si pa prinesel iz Nemčije?', moram reči, da nekateri še danes posplošujejo, da sem prinesel ne vem kakšno vrečo denarja. Ampak verjemite mi, da ni tako. Kaj sem prinesel? Prinesel sem delovne navade. Mislim, da je to največ, največja dediščina, ki sem jo prinesel iz tujine. Kadar koli sem enega ali drugega šefa vprašal: 'Gazda, jaz bi pa imel prost dan,', sta mi vedno odgovarjala: 'Vi mladi ste vsi isti. Prostih dni ne rabite, ker vam gredo samo neumnosti po glavi in še denar zapravljate.' Pa smo morali kar delati. Sicer pa smo imeli za tiste čase kar pošteno plačano, še posebno za slovenske razmere.

Na polovici te delovne dobe sem se tudi poročil z ženo Milico, ki mi je sledila v Nemčijo. Po poklicu je bila višja medicinska sestra in ker je bilo v tistih časih v njenem poklicu zelo težko pridobiti dovoljenje za delo tujca, se je vključila v sistem poslovanja oz. vodenja lokala. Tako da sva ga dejansko vodila oba, jaz in žena.

Potem sva se nekje po petih letih poroke, ko se nama je v Nemčiji tudi rodila prva hči, odločila, da se začasno vrneva domov, kjer sva namreč gradila hišo. To je bilo leta 1979. Doma sem se nato kot natakar zaposlil v takratni Nami v Žalcu in tam delal okoli deset mesecev, a sem ugotovil, da to delo ni takšno, kot sem pričakoval. Poleti 1980 smo zato v naši novi hiši preuredili lokal, ki smo mu dali ime Bistro Štorman.

Bistro Štorman je imel pet notranjih miz in enih šest, sedem zunanjih. Delali smo jaz in žena, en natakar in ena kuharica, torej štirje. Na jedilniku samo štiri jedi – mislim, da je bil ciganski golaž, kotleti na žaru, medaljoni z gobicami in biftek, ob tem pa zelo pester izbor sladic. Tako se je začela zgodba mojih gostiln. O tistem obdobju moramo vedeti, da ljudje še niso dosti hodili po gostilnah. Takrat so v gostilno zahajali zgolj redki gospodarstveniki in uradniki, da pa bi družine ob nedeljah zahajale na kosila, pa je bil to takrat že pravi luksuz. V prvi zimski sezoni Bistroja Štorman smo nato ponujali sladoled tudi čez zimo. To je bilo prvič, kar jaz pomnim v Sloveniji, da bi kdo serviral sladoled tudi pozimi. Potem si lahko predstavljate, da je bila to zagotovo ena od naših takratnih atrakcij.

Čez tri leta smo domačo gostilno povečali za tretjino kapacitete. Leta 1990 pa smo to gostilno (v Šempetru) povečali v zdajšnje stanje. Istega leta, proti novemu letu, smo odprli še 'Šofersko mamico' v Precepu za Tuhinjsko dolino – to je bila gostilna s 150-letno tradicijo. Od gospe, ki je že četrto generacijo zapored vodila to gostilno z ribjo ponudbo, smo prevzeli to lokacijo in tako je nastala druga Štormanova gostilna, ki se je spet polnila do zadnjih kotičkov lokala.

Leta 1998 smo odprli hotel v Celju, ki sem ga obročno kupil od avtobusnega podjetja Izletnik Celje, ter restavracijo v Šmarjah pri Jelšah, vmes še tri, štiri druge, potem pa leta 2004 še laški grad. Naše gostilne so se vedno polnile z reklamo od ene do druge. Laški grad je tu neka posebna specifičnost Štormanove ponudbe – sicer je namenjena vsem profilom gostov, vendar so nekje ljudje sami prepoznali ta kraj kot nekaj posebnega, nevsakdanjega. Zato je tudi tam naša ponudba nekoliko drugačna, dnevnih malic ne nudimo, temveč ljudje sem zahajajo za svečane dogodke, kot so osebni jubileji, poslovna kosila, poroke. Poleg gostinske dejavnosti na gradu izvajamo tudi dodatne storitve v podporo civilnih porok. Ob nekaterih sobotah se zgodi tudi do deset porok. Tu se poročajo ljudje od vsepovsod, ne zgolj Celjani in Štajerci. Danes imam v sklopu svojega podjetja Gostinstvo Štorman nekje med 160 do 170 zaposlenih.«

M.D.: Kaj menite o tem, da je med mladimi Slovenci v zadnjih letih vedno manj zanimanja za gostinske poklice, ki že nekaj let sodijo med deficitarne kadre?
Z. Štorman: »Pri nas je nekje od devetdesetih naprej opravilo pripravniške izpite čez 200 dijakov. To so zelo spoštljivi pripravniški izpiti, kjer se res tudi nekaj skuha, nekaj postreže, kjer je veliko stika s konkretnimi gosti. Moje besede ob koncu pripravniških izpitov so vedno: 'Čestitam vsakemu posebej za opravljen izpit. Nikoli ne mislite, da znate vse, in kamor koli vas bodo vodile poti, imejte odprte oči, kajti vse življenje se učimo.'. Priznam, da tudi sam še zdaj ne morem reči, da sem vedno samozavesten, da bi si mislil, da vse znam. Zakon gostinstva so gostje. Gostje so tisti, ki dajejo gostilni pečat, in brez dobrega osebja, ki ga imamo v naših gostilnah Štorman, v takšnem konceptu nikakor ne bi mogli delovati. Sam si v tako velikem obsegu poslovanja ne bi mogel nič pomagati, če ne bi imel preostalih sodelavcev.

Mislim, da je škoda, resnično škoda, ko slišim za te gostinske poklicne šole, ki so v zadnjih letih izgubile mnogo dijakov. Res težko mi je pri srcu, ko slišim, da ni več pravega zanimanja za te poklice. Menim, da je to lep poklic, s katerim lahko izkoristimo prednosti in priložnosti Slovenije, ki bodo na koncu tudi edine prave priložnosti, ki nam bodo ostale – tj. turizem. Tudi kmetje, ki so v težavah, ker ne moremo prodati svojih pridelkov, bi jih lahko prodali v sklopu kmečkega turizma.

Država in vsi mi bi morali več truda nameniti promociji gostinskih poklicev. Jaz vedno rečem, kaj pa so Italija, Avstrija in Švica lepše od Slovenije. Nič niso lepše. Slovenija ima izredno dobre potenciale za turizem, ki jih je treba izkoristiti. Država bi lahko tudi dosti bolj pomagala zasebnim gostincem pri razvoju njihove ponudbe, kot je to počela do sedaj.«

M.D.: Kaj vam pomeni gostinstvo v vašem življenju?
Z. Štorman: »Gostinstvo mi pomeni vse, celotno svoje življenje sem posvetil temu. Vso moč in vso energijo, vse težke in lepe čase, težke in lepe trenutke. Vedno sem si rekel: 'Hvala bogu, gostilne imam.'. To je to, v čemer se najdem vsak dan znova. In sem tip človeka, ki se danes ne obremenjuje, kaj bo jutri. Današnji dan moram izpeljati tako, kot mi narekuje dan. Zvečer ga zaključim. Jutri je nov dan in novi izzivi. Nove zgodbe.«

M.D.: V čem je skrivnost vašega uspeha?
Z. Štorman: »Skrivnost je v ljubezni do te dejavnosti, ki je ne bi zamenjal nikoli. Poleg dolgoletnega dela, ki sem ga z veseljem opravljal, je zagotovo brez dvoma pripisati veliko trdnega in dobrega dela tudi moji ženi Milici, zdaj pa že tudi hčerkama Elizabeti in Anamariji. Tudi moja mama nam kljub svojim letom še vedno rada pomaga.«

M.D.: Kaj vas motivira pri delu?
Z. Štorman: »Zadovoljni gostje in polna gostilna. Dobro osebje in dober kontakt z njimi. Poudarjam – bistvo nikakor ni v materialnem učinku posla.«

M.D.: Kakšen je vaš življenjski moto?
Z. Štorman: »Ne pomešaj vseh poslov v življenju med sabo. Delaj tisto, kar poznaš in kar obvladaš. Jaz lahko praktično rečem, da so mi lokali za hobi, saj dejansko so mi. In res jih tako upravljam. Je pa res, da gostinstvo v takem obsegu, kot ga imam, rabi celega človeka. In pa veliko odrekanja.«

M.D.: Kaj ponujate (zahtevnim) gostom? Po čem se razlikujete od drugih gostinskih podjetij?
Z. Štorman: »Nudimo vse segmente gostinske ponudbe. Naši lokali so specifično odprti 365 dni na leto oz. 364 dni, če izvzamemo 31. december. Če nas 364 dni ne reši, nas niti 365. ne bo (smeh). Odprti smo od zgodnjega jutra, praktično od 7. ure oziroma v določenih lokalih od 9. ure dopoldan do polnoči. Nudimo vse segmente: tople dopoldanske obroke, razna manjša kosila, medtem razno razne 'a la cart' jedi. Kulinarično ponudbo prilagodimo vsakemu letnemu času. In piko na i, še nekaj več, nudimo na laškem gradu. Poleg tega imam v lasti tudi Hotel Celje, ki je poslovni hotel v centru mesta, z vedno dobro zasedenostjo in izbrano kulinariko. Znotraj je celó več tipov restavracij – zimski vrt, celjska in angleška soba.«

M.D.: Verjetno veliko časa posvečate delu. Kako usklajujete čas za podjetje, družino, prosti čas, konjičke? Kako se sproščate pred nabranim stresom?
Z. Štorman: »Obnavljam se na tak ali drugačen način. Dejstvo je, da glede na moje delovne obveznosti dejansko nimam časa. Rad pa se sproščam z zelo malimi stvarmi. Kar nekaj hišnih živali imam, tudi pri domači hiši je mali pernati živalski vrt, potem krajši sprehodi s psičko čez polja, kolikor mi pač čas to dopušča.

Moram pa priznati, da mi je za zdaj še dano, da dobro prenašam stres. Celo moj osebni zdravnik mi vedno reče: 'Zvone, glede na to, da te poznam, da vem, kaj delaš, kako delaš, kaj vse prenašaš, si eden redkih takšnih podjetnikov, ki bi imeli tako idealne izvide, kot jih tebi vedno povem.' Nimam ne sladkorja, ne holesterola, nimam ne krvnih strdkov, skratka, za sedaj vse skupaj zelo dobro prenašam.«

M.D.: Kaj bi svetovali posameznikom, ki bi želeli doseči uspeh v gostinskem poslu po vašem zgledu?
Z. Štorman: »Prvo, kar je, morate imeti veselje do tega poklica. Potem morate imeti radi ljudi. Biti morate res neobremenjeni s časom in pripravljeni na marsikatero odrekanje. Npr., če bi gost prišel do mene, da se zmeni za rezervacijo poročnega obreda, jaz pa bi mu rekel, da nimam časa, ker grem na fitnes, ta vsekakor ne bi tega sprejel pozitivno (smeh). Skratka, ljudem je treba biti vedno na voljo, ker te tudi vedno pričakujejo takšnega, kot si te predstavljajo. Drugače pa, kdor pride k Zvonetu po strokovni nasvet, bo zagotovo šel od njega s pozitivnim razmišljanjem. Kot sem že prej omenil, je to poklic, ki te potrebuje celega, z dušo vred, in se ne more mešati z drugimi poklici. Lahko si to, ne moreš pa biti nekaj drugega.«

»Moja nemška zgodba je bila od 15 do 18 ur dela vsak dan. Nikoli ni bil pravi čas za prosti dan ali za dopust. Ampak moram povedati, da sem kljub temu izredno spoštoval in še danes spoštujem moje takratne 'gazde'.«

»Res težko mi je pri srcu, ko slišim, da ni več pravega zanimanja za gostinske poklice. Mislim, da je to lep poklic, s katerim lahko izkoristimo prednosti in priložnosti Slovenije, ki bo na koncu tudi edina prava priložnost, ki nam bo ostala – tj. turizem.«

»Vedno sem si rekel: 'Hvala bogu, gostilne imam.'. To je to, v čemer se najdem vsak dan znova.«

»Zakon gostinstva so gostje. Gostje so tisti, ki dajejo gostilni pečat in brez dobrega osebja, ki ga imamo v naših gostilnah Štorman, v takšnem konceptu in obsegu nikakor ne bi mogli delovati.«