|
• Vpogledi v kariere

Kariera v visoki evropski politiki

Objavljeno: sreda, 25.4.2007

Mag. Urška Grahek

M.D.: Diplomirali ste iz sociologije na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani. Kakšna je bila vaša karierna pot v samo srce Evropske unije – v evropski Parlament?
U. Grahek: »Po končani fakulteti sem kot mlada diplomantka prve delovne izkušnje nabirala kot novinarka radia in televizije. Začelo se je s pripravništvom, sledila je redna služba na TV Slovenija. Nekako sočasno so postale aktualne tudi evropske teme, postale so ospredje zanimanja javnosti in ? mene. Večkrat sem bila službeno v Franciji, ker sem v zunanjepolitičnem uredništvu pokrivala francosko govoreče države. Takrat se je rodilo moje zanimanje za evropske zadeve. Posledično sem nadaljevala magistrski študij na College of Europe, ki je priznan študij prav za magistrski študij iz evropskih zadev in je tudi zelo dobra referenca za zaposlitev v evropskih institucijah. Nekako me je potem pot vodila naprej, prav tja – v institucije.«

M.D.: V zadnjem delu pogajanj ste delali na Službi vlade za evropske zadeve in spremljali pogajanja v kabinetu ministra za evropske zadeve. Ali vam je to predznanje služilo kot vstopnica v Bruselj?
U. Grahek: »Vsekakor, s predznanjem iz prakse in tudi z magistrskim znanjem, sem zelo uspešno opravila tako imenovani 'concours' ¦ preizkus znanja za delo v evropskih institucijah. Vsi, ki so redno zaposleni v evropskih institucijah, morajo skozi ta zahteven in obsežen izpit, kar včasih traja tudi 2 leti. Gre za izjemno obsežno testiranje tako teoretičnega kot praktičnega znanja, upoštevajoč delovne izkušnje in zaključni intervju, kjer je v komisiji 10 ali več ljudi iz vseh evropskih institucij, ki preverjajo teoretično znanje in tudi osebnostne karakteristike kandidata. Eden od članov komisije je vedno za oceno t.i. emocionalne inteligence, ki preverja osebnostno stabilnost, osebnostno zrelost in predvsem motiviranost za delo v evropskih institucijah«.

M.D.: Pot do javnega uslužbenca je samo ena in vodi prek natečaja za zaposlitev v institucijah EU. Statistike kažejo, da skoraj 80 odstotkom vseh kandidatov ne uspe priti dlje kot do predizbirnih testov. Vam je uspelo izpite opraviti zelo uspešno. Kako to, gre za nadpovprečno nadarjenost, srečo ali pridnost?
U. Grahek: »Ne bi rekla, da je to poseben talent ali nadarjenost. Po moji oceni je to bolj osebnostna odločitev, želja po delu v evropskih institucijah, na evropskih zadevah. Tej želji pravi navdušenci prilagodimo tudi študij in, lahko bi rekla, velik del svojega življenja. Res pa je, da sem v žepu imela 'dobro' karto. Že na Fakulteti za družbene vede sem vedela, da je francoščina diplomatski jezik, brez katerega v evropskih institucija težko preživiš. Neodvisno od izobraževalnega sistema, privatno, sem se več let intenzivno učila francoščine in tudi precej plačala za izpite na Francoskem inštitutu v Ljubljani. Zdi se mi, da je francoščina zelo pomemben kriterij, ki mi je delno tudi odprl vrata v evropske institucije. Po drugi strani pa je moja prednost dobra izbira študija ¦ najprej družboslovje, potem pa magisterij iz evropskih zadev. Usmerjenost v pravo smer in veliko truda me je pripeljalo do cilja, ki sem si ga zastavila.«

M.D.: Kaj svetujete, kako se lotiti dela v evropskih institucijah v Belgiji, Franciji ali Luksemburgu?
U. Grahek: »Službe s področja evropskih zadev so tako v Sloveniji kot tudi v Bruslju in tudi v evropskih institucijah. Kogar koli to zanima, tudi če je s področja npr. kmetijstva ali če ima naravoslovno izobrazbo, se lahko potem usmeri oz. specializira na evropske zadeve in spremlja evropsko zakonodajo. Ni nujno, da ima kandidat družboslovno izobrazbo, saj v evropskih institucijah zelo radi sprejemajo ljudi z naravoslovno izobrazbo, razne raziskovalce, fizike, kemike itd. Prepričanje, da je končana Fakulteta za družbene vede oziroma družboslovna izobrazba tista, ki pripelje do evropskih služb, je po mojih izkušnjah napačna. V Sloveniji je to miselnost potrebno čim prej spremeniti, saj so potrebni tudi naravoslovni kadri.«

M.D.: Znano je, da evrokrati uživajo v mislih na visoke plače in še posebej na ugodnosti, ki jih pridobijo s statusom. Marsikdo je prišel z namenom, da zgrabi kratkoročno priložnost za hiter in dober zaslužek. Se strinjate, da ste za svoje delo dobro denarno nagrajeni in koliko časa vam sploh ostane za družinsko in družabno življenje?
U. Grahek: »Denar, nadomestilo oz. plača in dodatek za ekspatriacijo je zagotovo velika motivacija za delo in zagotovilo za finančno neodvisnost. Z mojega vidika je pomembno, da imaš toliko denarja, da ne pomisliš več nanj. Hkrati dovolj denarja pomeni dodatno varovalko, saj so dobro plačani uradniki neodvisni in nekoruptivni. To je eden izmed razlogov, da EU svoje uradnike dobro plačuje. Glede družabnega življenja pa je vse stvar organizacije in variira od posameznika do posameznika. Osebno si vedno vzamem čas za šport, tudi v Evropskem parlamentu obiskujem fitnes. Če primerjam svoje prvo delo novinarja, kjer sem imela redko kateri vikend prosto, imam zdaj več kot dovolj časa, predvsem ker so konci tedna (pogosto tudi petek) prosti. Družabnega življenje je v Bruslju zelo veliko, gre za multikulturni lonec, ogromno je državnih sprejemov, veliko srečanj ob večerih, vabil nikoli ne manjka. Namen tega druženja pa je predvsem spoznavanje ljudi in oblikovanje mreže poznanstev.«

M.D.: Ali potem prepričanje, da večina evrokratov (med njimi tudi vi) kljub temu, da so že prekoračili tretje desetletje, posledično nima družinskega življenja, ne velja?
U. Grahek: »Prepričana sem, da je za družinsko življenje dovolj časa. Delovnik je predvidljiv in zaposleni si pogosto organizirajo družinsko življenje kar v okviru delovnika. Družinsko in družabno življenje je med zaposlenimi v evropskih institucijah normalno, velika večina mojih kolegov zelo uspešno usklajuje poslovno in družinsko življenje. Ne strinjam se s trendom, ki govori v smeri, da karieristi za ceno kariere žrtvujemo družino in odmislimo otroke. Tega še ni. Celo nasprotno, institucije zelo spodbujajo družinsko življenje z varstvom otrok in z denarnimi pomočmi. V evropskem Parlamentu je recimo vrtec in so prostori za druženje in obiske. Moja situacija pa je zgolj osebna odločitev, ki nikakor ni posledica pomanjkanja časa in sem z njo zelo zadovoljna. Priznam pa, da je za žensko in mater situacija neprimerljivo težja kot za moške.«

M.D.: Kakšni so občutki na evropskem delovnem mestu, je Evropska unija dober delodajalec? Je to delo izpolnilo vaša pričakovanja in ali bi podobno pot priporočali tudi tistim, ki se za podobno kariero šele odločajo?
U. Grahek: »Vsekakor. Z delom sem več kot zadovoljna. Pot do sem sicer ni bila rožnata, veliko je bilo odrekanj, učenja, vztrajanja in neprespanih noči ob knjigah. Pa učenje francoščine je bilo dolgoletno. Od zunaj evropski delodajalec mogoče zgleda birokratski, dokaj nedosegljiv, včasih tudi trd partner. Ko pa prideš v sistem, se vanj vključiš, z njim živiš in delaš, se mi pa zdi, da dojameš globljo vizijo EU, ki ti da občutek solidarnosti. In to je tudi prvo načelo Evrope. Sedaj vem, da EU ni moj konkurent, ki samo zahteva, ampak je skupni projekt, ki organizira, da delamo za skupno dobro. Vsem, ki si to želijo pa – pogumno korakajte naprej, prispeli boste na cilj.«

Zaposlitev v institucijah Evropske unije postaja vse privlačnejša izbira za tiste, ki si želijo delati v mednarodnem okolju, si pridobiti neprecenljive izkušnje in reference. Z znanjem francoščine 10 korakov prednosti.