|
• Vpogledi v kariere

Kariera in mediji

Objavljeno: četrtek, 25.5.2006

Reporter Milan, Radio City, Maribor:
"Marsikomu je nerazumljivo, da nam vedno uspe pripraviti dober prispevek, a moramo povedati, da zraven ne pijemo in ne kadimo. (Oboje je na delovnem mestu prepovedano.)"

Zanimivo
Začetki oddaje niso bili načrtni, temveč v veliki meri tudi splet okoliščin. Matjaž Šalamun Šalca si je za sodelavca izbral Dejana in Tineta, saj sta pred tem sodelovala pri pripravi oddaje HBDJKV, opazil pa je tudi to, da sta drugačna kot ostali zaposleni na radiu. Le prvo oddajo, novinarski prispevek z nekim sporočilom, ki je redko kateri izmišljen, so posneli vnaprej, drugače pa oddajo kljub temu da je na sporedu že ob 9.45 dopoldan, snemajo od 9.08 do 9.30. Kot se je že večkrat dokazalo, se je vsa ta napetost, ko tik pred zdajci še vedno ne vedo, katero temo bodo obravnavali, izkazala za več kot uspešno. Doslej se je le enkrat ali dvakrat zgodilo, da so predvajali posnetek, ker niso imeli prave ideje. In to v petih letih, ob več kot 1.400 oddajah.

Kariera
Reporter Milan je kulturno-umetniška skupina, ki je pričela delovati 1. aprila 2001. Njihovi zametki pa segajo malo dlje v zgodovino, saj so že pred uradnim nastopanjem na Radiu City podtalno delovali in se ilegalno šalili. Člani tria so Matjaž Šalamun Šalca, Dejan Vedlin in Tine Križanič. Največ zaslug za nastanek skupine gre pripisati predvsem lastniku Radia City Mišu Hoelblu, ki je maksimalno vztrajen, na svojem radiu pa je pogrešal humor. Največ izkušenj z radijskim humorjem je imel Šalca, ki je že pred leti, s še tremi kolegi, na radiu MARŠ vodil oddajo HBDJKV oziroma Hvala Bogu, Da Je Konec Vikenda, ki so jo kasneje predvajali tudi na Radiu City. Ko so snemanje te oddaje prekinili zaradi obveznosti članov ekipe, je lastnik Radia Šalco prepričal v pripravo petminutnega prispevka z izhodiščem: Reporter Milan je reporter, novinar, ki vedno na sledi resnice hodi po terenu ter prinaša svoje poglede na probleme. V zadnjih petih letih je ekipa posnela že več kot 1400 oddaj, izdala 4 CD (razprodani), 2 pesmi ter igra v gledališki predstavi, poimenovani Klejt Najt Šou, predvsem zato, ker se igra v mali dvorani Narodnega doma, ki je v kleti, ponoči, seveda pa gre za šov. Do sedaj je bila igra že 13-krat razprodana, čeprav je ne oglašujejo.

Razmišljanje
»Vseskozi smo govorili, da imamo Slovenci in Štajerci dober humor. Celotna zadeva se je prijela, saj je situacija v Mariboru pač takšna, kot je, ljudje pa se še vedno radi nasmejejo. Šele po izidu prvega CD (leto in pol po začetku) in razprodaji v enem dnevu pa smo ugotovili, da vseeno vse skupaj ni več le hobi, temveč večja odgovornost. Začetki so bili, kot vedno, težki, vse skupaj pa bomo nadaljevali, dokler bo nam samim smešno. Zadnje čase imamo vedno več dela, vedno več nas vsepovsod vabijo. Seveda gremo, včasih tudi le za 5 minut, zastonj. Ne nazadnje so za nami vedno stali preprosti ljudje in prav njim se lahko zahvalimo, da vso stvar delamo že pet let. Največ idej dobimo iz okolja. Okrog skušamo hoditi odprtih oči in ušes. Poslušamo, ko kopljejo jarke, pobirajo smeti, menjavajo svetilke, časopis, dnevnik … Je pa tako, da pred nami javne osebe, ki so za to dobro plačane, niso varne. S politiko nimamo nič. Pa tudi lažje je biti v taki poziciji, saj nikomur nismo odgovorni in lahko na vsako stvar gledamo dovolj kritično. Vedno povemo tako, kot je, v našem kontekstu to pač pomeni, da nekomu rečemo, da je »trotl«, »butl«. Povemo tudi zakaj. Ko o kom govorimo, si nič ne izmislimo, ga pa obsodimo »skozi« malega človeka. Tako da je mali človek zadovoljen, ker je nekdo nekaj povedal tudi izven gostilne.«

"Vsak dan ob 9.08 moramo biti dobre volje. Seveda to vedno ni lahko. Tu je Tinček tisti, ki nas vedno spravi v dobro voljo. Najpomembnejša je ekipa in to, da se razumemo. Tudi zasebno smo zelo dobri, lahko rečemo najboljši, prijatelji. Pri našem delu si težko samo dober sodelavec. Seveda pa za takšne zadeve potrebuješ tudi talent."

Žrebci, TLP – RTV SLO:
"Ne zdi se nam, da si lahko v Sloveniji estradnik, če imaš 5 minut časa. Menimo, da moraš imeti vsaj 15 minut časa, pa že gre."

Zanimivo
Žrebci so pravzaprav Peli, Vavpo in Zi, s svojimi vzdevki Žrebec A, B in C. Kot svoje začetke opisujejo delovanje pri spletnem časopisu ŽVPL (www.zvpl.com), ki ga tudi urejajo oziroma so ga urejali, saj trenutno čakajo na prenovo. Pripravljajo se na praznovanje osme obletnice spletnega časopisa in veliki koncert ob deseti obletnici (ki bo čez dve leti). Delujejo v okviru Zavoda Embrio, zavoda za digitalno kulturo, njihovo delo pa lahko spoznamo tudi na spletnih straneh www.zaslonka.com, www.zaklop.com, www.em3r10.com in www.tozd.com.
Ker se na televiziji pojavljajo v »uniformah«, po njihovih besedah nimajo problemov, kot jih imata na primer Anja in Lado. Brez črnih oblek, črnih očal in belih superg so povsem drugi ljudje in redkokdaj jih kdo spozna oziroma prepozna. V večini primerov traja kar dolgo časa, da se ljudem posveti, od kod so jim znani. In tako jim tudi ustreza. Svoje prepoznavnosti ne izkoriščajo. Pravijo, da so jo izkoristili samo enkrat, pa še to samo zato, ker so nujno rabili internet v pisarni. Pa ni šlo drugače ...

Kariera
Njihova kariera na televiziji se je v resnici začela na Videospotnicah, kjer so imeli dve sobotni oddaji (Sobotni družinski šov s Pelijem in Zijem), a te zgodbe zaradi »bajnega« honorarja kasneje niso peljali naprej. V tej oddaji jih je opazil Bojan Krajnc, ki je tudi ponudil sodelovanje v nedeljski oddaji Tistega lepega popoldneva (TLP). V prvi sezoni so brskali po smeteh in iskali najbolj urejeno smetišče. Se pravi, da so bili Smetiščarji. V drugi sezoni so imeli nekaj skečev na temo državljan, država in so bili Državljani. Po nekajmesečnem premoru jih je urednik ponovno poklical in jim predlagal, da bi žrebali nagrade v rubriki PlaneTV. Tako so postali Žrebci, strokovna žrebalna komisija. A čeprav že nekaj časa nimajo te naloge in ne žrebajo, jim je ime ostalo ... Njihove naloge in dela v oddaji TLP so: Žrebec A skrbi za fotografije zakulisja in podira rekord v televizijskem molčanju, Žrebca B in C pa skrbita za administracijo spletne strani in moderirata forum oddaje.

Razmišljanje
Vprašali smo jih, ali se jim včasih zazdi, da je v Sloveniji »estradnik« že vsak, ki ima 5 minut časa. Odgovorili so: »Ne. Zdi se nam, da moraš imeti vsaj 15 minut časa, pa že gre. Pomaga pa tudi, če imaš joške, ki vedno pomagajo pri plezanju po zvezdni lestvici, IQ zarjavelega izpušnega lonca zastave 750 (ker ne veš, v kaj se podajaš), štiri leta osnovne šole (da izpolniš prijavnico za kakšen resničnostni šov), plesne sposobnosti (da boš v videospotu znal koreografijo) in strica, teto, mamo, očeta, ki so na položaju (da bo porinil, če se bo kje kaj zataknilo). Seveda ni nujno, da vse to imaš, pomaga pa ... Problem, je da se imajo nekateri za zvezde. Mi se za zvezde nimamo, čeprav se včasih komu, ki nas ne pozna, zdi tako. Zvezdništvo je pojem, ki ga v SSKJ sploh ne bi smelo biti. Seznam pravih zvezd je pri nas zelo zelo kratek, seznam kvazizvezdnikov pa dolg kot ponedeljek brez malice. Prava zvezda je tisti, ki se preživlja izključno z dejavnostmi, ki so ga lansirale med zvezde in ne počne še 'milijaužnt' drugih stvari, da preživi.« O svoji prihodnosti pravijo: »Prihodnost je svetla in bleščeča, zato nosimo očala tudi ponoči.« (Nasmeh.) Na vprašanje, kako sprejemajo dejstvo, da so poznani, so odgovorili, da to sprejemajo, ker drugače pač ne gre.

"Največji problem pri nas je to, da se imajo za zvezde nekateri, ki to niso. Mi se za zvezde nimamo, čeprav se včasih komu, ki nas ne pozna, tako zdi. Zvezdništvo je pojem, ki ga v SSKJ sploh ne bi smelo biti. Seznam pravih zvezd je pri nas zelo zelo kratek, seznam kvazizvezdnikov pa dolg kot ponedeljek brez malice. Prava zvezda je tisti, ki se preživlja izključno z dejavnostmi, ki so ga lansirali med zvezde in ne počne še »milijaužnt« drugih stvari, da preživi."

Matjaž Javšnik, igralec:
"Dobro sem delal in so me opazili. Preden sem prišel na TV, sem imel za sabo že 9 let igranja v gledališču. Nič se ne zgodi čez noč."

Zanimivo
Matjaž Javšnik je nastopil v kratkih filmih: »Naprej«, ki je dobil prvo nagrado v St. Petersburgu in drugo nagrada v Ljubljani, »Kaj bi še rad«, ki je dobil nagrado za najboljše TV-delo v Portorožu leta 1999, »Šifra skrita kamera« ter »Še dobro«, ki je prejel nagrado za najboljši študentski film v Portorožu leta 1999. Odigral je vloge v celovečernih filmih »V leru«, »Marmelada« in »Na svoji Vesni«. Zadnja večerja je prvi celovečerni film, v katerem je odigral glavno vlogo in se uspešno preizkusil tudi kot producent in koscenarist. Ljudem je najbolj znan po vlogi Izija iz TV-nadaljevanke »TV dober dan«, kjer se je dokazal tudi kot epizodni scenarist. Deloval je tudi kot scenarist v radijski oddaji VAL 2002 na Radio Slovenija. Po uspešni nadaljevanki »TV dober dan« smo ga lahko spremljali tudi v nanizanki Trafika. Slovence zabava v svoji radijski oddaji »Skriti mikrofon«. Prejel je naslednje nagrade: Severjeva nagrada za igralske dosežke, pokal za najboljšega improvizatorja na državnem prvenstvu v gledaliških improvizacijah s skupino Improvokatorji, pokal za najboljšega moderatorja na državnem prvenstvu v gledaliških improvizacijah, nagrado »Best actor award« na mednarodnem filmskem festivalu v Varni – Bolgarija, več mednarodnih nagrad za film Zadnja večerja, leta 2004 pa je postal Žlahtni komedijant na Dnevih komedije v Celju za vlogo v uprizoritvi Burka o jezičnem dohtarju neznanega avtorja. Kot pevec in plesalec se je preizkusil v »mijauziklu« »Obuti maček«.

Kariera
Matjaž je končal srednjo šolo v Mariboru. Po srednji šoli je končal štiri letnike Gledališke in lutkovne šole (GILŠ) v Ljubljani. Med šolanjem je ustanovil Nasa kabinet teater ter sodeloval v državnem prvenstvu v gledaliških improvizacijah in v Društvu lutkovnih ustvarjalcev Slovenije (DLUS). Ves čas obiskuje seminarje in delavnice, raziskuje ter nastopa v uličnih predstavah, improvizacijskem gledališču ter v produkcijah in koprodukcijah profesionalnih gledališč. Deluje tudi kot mentor v improvizacijskih tehnikah, nastopa v kratkih in celovečernih filmih. Prav tako je postal nepogrešljiv člen domače televizijske igrane produkcije. V vsem tem času je napisal tudi več tekstov za lutke in gledališče ter deluje kot radijski, televizijski in filmski scenarist.

Razmišljanje
»To, da se sem poznan, je pač ta moč, ki jo imajo mediji. Če se vsak dan ali vsak teden pojavljaš v medijih, se ljudje pač obračajo, se želijo pogovarjati, imajo občutek, da vedo vse o tebi. Zgodi se, da se obrnejo k meni in me pozdravijo, kot da smo stari prijatelji. To me ne moti, je pač del posla, ki ga opravljam. Seveda bi lahko bilo tudi huje. Če z mojim delom ne bi bili zadovoljni, bi me lahko izžvižgali ali pa mi celo rekli kaj grdega. Velikokrat se v medijih pojavljajo kakšne neresnice ali polresnice. Meja med zasebnim in javnim je zelo zabrisana. Ne vem, kje se ta meja konča, a poznam mnogo znanih Slovencev, ki so ob kaki objavi zelo razžaljeni in razžaloščeni, še več pa je takih, ki kar sami pošiljajo fotografije in tekste. Ti se res nimajo pravice pritoževati in ni jih malo. Eni so pač taki, da bi prodali še svojo mamo, samo da dobijo svojih 5 minut v medijih. Je pa to odvisno od posameznika.Če lahko s tem živiš, v redu; če ne, pa je cel hudič. Biti javna oseba in biti prepoznaven je tek na dolge proge. Enim se pač mudi. Je pa treba vedeti, da se lahko uspeh dolgo gradi in kaj hitro poruši. Danes si, jutri te ni.«

"Ljudje niso tako naivni, da bi kupili vse, kar se jim ponudi. Mogoče enkrat, že drugič težje. Velja pravilo, da te medij naredi in te medij tudi uniči. Čeprav si s svojim delom lahko zadovoljen, to še ne pomeni, da si prepoznaven. Če dobro delaš, ni nič narobe s tem, da si v medijih. Huje je, če se pojavljaš v medijih, a veš, da slabo delaš. Ne vem, kako ti ljudje spijo."