|
• Top karieristi

Na terenu ni milosti

Objavljeno: petek, 25.5.2007

"Vedno sem govoril, da nisi plačan zato, ker si pameten, temveč, da pametno delaš. Vedno sem zagovarjal filozofijo, da je delo smisel življenja in da nadomestila za delo ni. Da ni krajše poti, da nič ni podarjeno. Da ne bomo čakali na svoj dan, ampak bomo nekaj naredili, da bo vsak dan naš dan. Nič ne pade z neba." Zmago Sagadin, košarkaški trener

Z. Sagadin: »Rojen sem leta 1952 v Celju, kjer sem začel svojo športno pot. V svojem rojstnem kraju sem obiskoval tudi gimnazijo in končal prvo stopnjo študija ekonomije, drugo stopnjo pa v Mariboru. Bil sem košarkar v celjskem klubu Libela, ki je bil takrat drugoligaški, vendar sem, ko sem bil star devetnajst let, doživel prvo in pri dvajsetih drugo težjo poškodbo, kar je pomenilo, da sem med devetnajstim in enaindvajsetim letom večino časa preživel v bolnišnicah. Ko bi moral na tretjo operacijo, takrat sem bil star enaindvajset let, so mi zdravniki rekli, naj neham mučiti sebe in njih, naj končam kariero. Tako sem se moral pri svojih enaindvajsetih letih odločiti, da prekinem športno pot. Ker sem bil zelo zaljubljen v košarko, prav tako kot moja celotna družina; brat je bil zelo dober igralec, mama je bila odlična odbojkašica, oče pa atlet, je bila ta odločitev strahovito težka. Da bi lahko ostal v košarki, sem se hitro odločil za trenersko pot. Šel sem v ZDA, kjer sem najprej ostal leto, pozneje pa še dvakrat po pol leta. Tam sem pridobil ustrezno kvalifikacijo in se usposobil za košarkarskega trenerja. Ko sem se vrnil domov, sem začel delati kot trener v celjski Libeli, kjer je bila večina igralcev starejša od mene. Tako sem bil med letoma 1974, ko se je začela moja trenerska pot, in 1981 trener v Celju, v 2. in 1. B-jugoslovanski ligi, bili smo pokalni prvaki Slovenije, premagali smo Olimpijo. Imeli smo odlično generacijo igralcev, ki sem jo sam vzgojil – Pipan, ki je sedaj selektor slovenske reprezentance, Hauptman, Tovornik, Janžek, Medved … Pozneje so vsi igrali pri Olimpiji. Nato me je pot vodila iz Celja v Maribor, ki je bil glede na to, da sem tam dve leti študiral, moje drugo mesto. Tam sem bil od leta 1981 do 1985, ko sem se preselil v Ljubljano k Olimpiji, ki je bila takrat, po t. i. portoroških sklepih, le ekipa dvanajstih profesionalcev, brez mladinskega pogona in je bila v veliki krizi. Moji prvi nalogi sta bili vzgoja in selekcioniranje mladih igralcev, ki sem jih moral pripeljati do prve ekipe. To se je pozneje tudi zgodilo, leta 1989 pa sem postal prvi trener. Leta 1991 je razpadla skupna država, Olimpija pa je izgubila jugoslovanski košarkarski prostor, ki je bil zelo dober. Takrat ni bila v špici, kotirala je med 4. in 8. položajem, huda je bila predvsem 'balkanska trgovina', saj so favorizirali Zagreb, Split in Beograd. Po izgubi tega prostora se je postavljalo vprašanje, kam zdaj. Skupina zanesenjakov – poleg mene so to bili še Rado Lorbek, takratni sekretar in pozneje direktor kluba, Igor Zorčič, dolgoletni direktor kluba, Peter Marter in Zoran Jankovič – si je zastavila ambiciozen načrt, da bi izgubljeni jugoslovanski košarkarski prostor zamenjali z evropskim. Zato smo se poskušali v čim krajšem času uveljaviti v Euro ligi. Ker Olimpija takrat v Evropi ni kotirala ravno visoko, je bila ta pot težka. Postavili smo si srednjeročni načrt, v katerem smo določili, da naj bi imela Olimpija leta 2000 stalno mesto v Euro ligi, Ljubljana naj bi na robu mesta zgradila dvorano za 10.000 obiskovalcev – te še danes ni, končan naj bi bil tudi avtocestni križ. Vse to bi omogočilo, da bi bile tekme Olimpije, nosilke slovenske košarke v Euro ligi, hitro in preprosto dostopne vsem Slovencem. Košarkarski del se je uresničil že prej, saj smo leta 1994 osvojili evropski pokal pokalnih zmagovalcev, leta 1997 pa smo bili na finalnem turnirju Euro lige, imenovanem Final 4. Vse je potekalo presenetljivo hitro in je bilo kar malo nestvarno, saj smo na tako malem prostoru – Slovencev nas je pač le za malo večje evropsko mesto – uspeli zgraditi uspešno ekipo. Tudi v tujini so nas obravnavali kot mali čudež, iz naših vrst je prišlo veliko zares kakovostnih igralcev. Glede na to, da sem bil 16 let v Olimpiji, je bilo zasičenje mene z Olimpijo ter slovenskega prostora z mano takšno, da je bilo, ko sem leta 2002 odšel, že prepozno. Že nekajkrat prej sem imel možnost oditi v močnejše klube, a je vedno prevladala odločitev, da želim z Olimpijo narediti še korak naprej. Pozneje sem bil leto dni v Splitu, dve leti v Beogradu, nato spet pol leta v Ljubljani pri Olimpiji in nazadnje v Litvi pri klubu Lietuvos Rytas. Osvojil sem skupno 25 naslovov, večinoma z Olimpijo, kar je verjetno več, kot je osvojil kateri koli drugi trener v Evropi. Vedno smo morali biti državni prvaki, osvojiti smo morali pokalni naslov, igrali smo v srednjeevropski košarkarski ligi, morali smo biti prvi v ligi Goodyear (sedaj NLB, op. p.), bili smo tretji na turnirju Final 4 v Rimu, zelo sem ponosen tudi na pokal Radivoja Korača, ki sem ga osvojil s Crveno Zvezdo, in na pleado igralcev, ki sem jih uspel vzgojiti. Olimpija je veljala za evropsko priznano produkcijsko središče. Po isti poti so pozneje šli še Benetton, ki se je od nas veliko naučil in se s to tržno nišo še vedno drži na višjem položaju, kot ga ima danes Olimpija, ter FMP Železnik, klub iz predmestja Beograda, ki je danes v prostoru lige NLB in je neka kopija tega, kar je nekoč bila Olimpija. Tako lahko zaokrožim svojo kariero, ki traja že 33 let.«

M. D: Kako je bilo pri dvaindvajsetih trenirati starejše od sebe?
Z. Sagadin: »Seveda sem na začetku imel težave, saj je bila večina igralcev starejša od mene, a sem si hitro ustvaril avtoriteto. Vsi so namreč vedeli, da sem bil na izobraževanju v ZDA pri Deanu Smithu in Joeu Hallu, legendah ameriške študentske košarke. Svoja leta sem nadomestil z znanjem. To izobraževanje je bilo dobro zame in za evropsko košarko, saj sem prepričan, da sem eden prvih, ki je prepoznal razliko med evropsko košarko in NBA. Že v osemdesetih letih prejšnjega stoletja sem spoznal, da obe ravni razlikuje predvsem motorični prostor. Med prvimi sem uvedel trening z utežmi in pripeljal strokovnjaka za to področje, bil pa sem tudi med prvimi trenerji v Evropi, ki smo začeli igrati z desetimi igralci, saj sem vedno zagovarjal tezo, da se mora vseh deset igralcev resno pripraviti na tekmo in jo igrati. Prej je bila v Evropi navada, da je tekmo igralo šest, sedem ali največ osem igralcev. To je bil tudi odličen način, da so mladi dobivali dovolj minutaže. Sistematično smo jih postavljali v prvi plan. Prav sistematično selekcioniranje mladih igralcev bi štel med svoje največje uspehe. Ker v Sloveniji ekstremne višine ni, smo hitro spoznali, da lahko na Vzhodu izjemno poceni dobimo mlade posameznike, ki jih lahko razvijemo v odlične košarkarje. Takrat smo imeli tudi podporo v državi, saj so nam pomagali urediti dokumente za Jurkoviča, Stepanio, Kraljeviča, Alibegoviča … Proces, v katerem smo ekstremno višino selekcionirali iz Vzhoda in selekcionirali domače zunanje igralce, je pomenil, da smo vsako leto iz enega ali dveh mladih igralcev narediti zvezde, s katerimi so se lahko poistovetili mladi. Učili smo jih, kako se vesti, kako nastopati pred javnostjo, imeli smo know how, čeprav je bilo to videti precej kruto. Zavedal sem se, da so mladi fantje, ki so prišli v moje roke, dobili s tem vse: slavo, denar, avto …, da so se ločili od staršev, da jih niso več poslušali. Včasih so do mene hodile njihove mame in me prosile, naj jih poskušam držati na kratko, saj predstavljam avtoriteto. Včasih sem moral biti agresivnejši, da res ne bi popolnoma zbezljali. Prepričan sem, da jim je bilo to v veliko pomoč, da so danes veliki igralci, bodisi v Evropi bodisi v NBA. Veliko igralcev je šlo skozi moje roke, tako domačih kot tujih. Zelo dobre odnose sem obdržal predvsem s tujci, ki so bili resnično hvaležni. Denimo Šarunas Jasikevičius je bil vedno zelo hvaležen za tisto leto in pol, ko je delal z mano. Ko je dobil ponudbo Barcelone, je želel še nekaj časa ostati, a sem mu rekel, da je to priložnost življenja in da si bo s tem denarjem lahko zagotovil eksistenco. Podobno je bilo z Arrielom McDonaldom, ki se ni želel takoj odločiti za Maccabi, ko je dobil ponudbo. Vedno sem želel biti pošten do igralcev, saj sem se zavedal, da si morajo v nekaj letih zagotoviti eksistenco, predvsem, če je priložnost prava. Nikoli nisem zahteval hvaležnosti in da bi me igralci imeli radi, sem pa zahteval, da me spoštujejo. Vedno sem veliko delal, tudi zanje. Nikoli nisem delal zato, da bi bil všeč okolju, kar se dogaja danes. Trenerji poskušajo govoriti in delati tako, da bodo všeč publiki ter medijem. Vedno sem delal tako, da je bilo to dobro za moj klub in igralce, ne pa za druge.«

M. D.: Olimpija je vsako leto vzgojila kakšnega odličnega mladega igralca. Kje so danes vsi ti talenti?
Z. Sagadin: »Delali smo sistematično, že za dve, tri leta naprej smo vedeli, kje so igralci, ki bi lahko bili zanimivi. Slovanu, ki je umiral na obroke, smo takrat postavili direktorja Janeza Rajgla, klubu smo pomagali s trenerji in igralci, ki smo jih plačevali. Dopoldne so trenirali z nami, popoldne pa s Slovanom. To je bil način, da so se pripravljali in razvijali za Olimpijo. Ko je prišlo do tekme, smo bili vedno hudi sovražniki. Na terenu ni milosti. V vsakem letniku so v slovenskem prostoru dva ali trije veliki potenciali, s katerimi pa je treba individualno delati. Na žalost pa tega v Sloveniji trenutno ne dela nihče in verjetno na položajih, ki jih imamo, ne bomo ostali. Že zdaj je ostal samo en klub – Olimpija, ki gre strmo navzdol. Pred leti sta v Evropi uspešno igrali tudi Pivovarna Laško in Krka. Nikjer ni pravega sistema in strategije. Iz 'ad hoc dela' se ne da ustvariti vrhunskih rezultatov.«

M. D.: Kako bi lahko primerjali delo košarkarskega trenerja z delom direktorja ali predsednika uprave nekega podjetja? Verjetno so neke vzporednice…
Z. Sagadin: »Prav gotovo so vzporednice. Oba, direktor in trener, sta liderja, ki morata izkazati znanje, avtoriteto in izkušnje, saj jima morajo podrejeni slediti. Košarkarski trener je velikokrat tudi učitelj, kar direktor v podjetju običajno ni, čeprav mora tudi direktor pogosto naučiti sodelavce, kaj je timsko delo, kako usmeriti potenciale, ki jih imajo. Ljudje so po naravi sebični, potegnejo se vsak na svojo stran in dokler jih lider ne poveže, nekega vrhunskega rezultata ne moremo pričakovati. Tako v športu kot v poslu mora lider znati motivirati, saj brez ustreznega motiviranja ni vrhunskih rezultatov. Lider mora znati organizirati delo. Četudi v tistem trenutku ne ve, kaj storiti, mora pokazati, kaj je treba narediti. Mora biti izjemen decision maker, mora se takoj in hitro odločati, kar manjka veliko ljudem, ki so na vodilnih položajih. Če preveč čakaš, zamudiš vse odlične priložnosti. Odločitve je treba sprejemati, čeprav niso vse odlične. Treba je imeti hrabrost in odločnost, saj je ravno strah največji greh, poleg tega pa je celo nalezljiv. Ravno tako kot samozavest. Ljudje, ki imajo hrabrost, odločnost in samozavest, lahko to prenašajo na svoj kolektiv, kar velja tako za svet športa kot svet posla.«

M. D.: Po čem se najbolj razlikujete od drugih uspešnih in manj uspešnih posameznikov?
Z. Sagadin: »Moja filozofija je bila vedno taka, da nisi plačan zato, ker si pameten, temveč zato, da pametno delaš. Pamet, znanje in izkušnje, ki sem jih imel, sem vedno poskušal prenesti na igralce na terenu ali jih posredovati na predavanjih za mlade trenerje. Vedno sem zagovarjal filozofijo, da je delo smisel življenja in da nadomestila za delo ni. Da ni krajše poti, da nič ni podarjeno. Da ne bomo čakali na svoj dan, ampak bomo nekaj naredili, da bo vsak dan naš dan. Nič ne pade z neba. Brez rednega, sistematičnega dela ne gre. Seveda pa mora biti delo odvisno od znanja in povezano z njim. Vedno sem bil trener delavec, nikoli nisem delal na preskok, na sproščanje, na neki trenutek. Ker sem delal sistematično, je bilo moje delo vsaj na srednji in dolgi rok vedno uspešno. Seveda je težava, da ponekod nimajo potrpljenja, da bi na rezultat čakali leto ali dve. Sam sem vedno postavil koncept in verjel v mlade, medtem ko drugi o tem samo govorijo, prave priložnosti pa jim ne dajo. Mlade sem resnično postavljal v ospredje, pripravil sem jih tako, da sem vedel, da ne bodo pregoreli, vedno sem jih dajal v prvi plan; med drugim igralce, kot so Milič, Bečirovič, Udrih, Brezec, Nachbar, ki so s šestnajstimi, sedemnajstimi leti igrali v evropski ligi. Seveda niso igrali v prvi peterki in minutah, ko se je tekma odločala, so pa igrali 25 minut na tekmo. Iz njih mi je uspelo narediti uspešne posameznike, ki so si zagotovili eksistenco, z njihovo prodajo pa si je Olimpija takrat polnila proračun.«

M. D.: Kako pomembna atributa se vam za razvoj kariere zdita talent in disciplina?
Z. Sagadin: »Selekcioniranje mora biti permanentno. Tako v športu kot svetu posla. Vedno je treba iskati talente, ki jih ni težko najti, saj odstopajo od povprečja. Če se nekdo poglobi in pregleda teren, takoj opazi največje talente, s katerimi pa je treba delati. Ni nujno, da so nadarjeni ljudje tudi dovolj vztrajni, pridni, delovni, in jasno je, da je to treba nekako privzgojiti. Talent potrebuje nekoga, da postane zvezda. Velika razlika je med ljudmi, ki postanejo velike zvezde, tako v športu kot poslu, in ljudmi, ki bi lahko postali zvezde – potencialnimi zvezdami. Potencialne zvezde stalno izkazujejo talent, vidi se, da so nekaj posebnega, vendar nimajo delovnih navad, ne znajo oziroma nočejo sodelovati v timu, so na nekako incidentni, ne zdržijo pritiska … Prave zvezde so tisti, ki najbolje funkcionirajo takrat, ko je to najbolj pomembno, ki znajo svoj potencial nekako podrediti ekipi, da ima tudi ekipa nekaj od njih, ne pa da promovirajo samo sebe. Talent je treba najti, ga obdelovati in usmerjati. Tako je mogoče iz njega narediti zvezdo, sicer ostane potencialna zvezda in od njega, razen tega, da se uspe promovirati v okolju, ni pravega učinka.«

M.D.: Povejte, kako prepoznate sposobnega človeka, recimo dobrega igralca. Ali ste se kdaj zmotili?
Z. Sagadin: »Če to delaš leta in leta, izostriš nos. Pregledal sem ogromno kaset. Zavedal sem se, da je selekcioniranje permanenten proces. Naučil sem se vedno opazovati in iskati nove talente. Ne le poleti, temveč vedno. Ko sem dobil neko informacijo, sem takoj izbrskal tudi kaseto. Vsako večer sem od desetih pa do enih zjutraj analiziral, načrtoval in selekcioniral. Vsak dan. Tako izostriš svoj način selekcioniranja. Nikoli nisem verjel na besedo. Potem ko sem nekoga ocenil, da je potencial, smo ga pripeljali v klub. Vedno sem uporabljal znanost, imel sem kondicijskega trenerja, ki je s Fakulteto za šport pripravil pregled motoričnih sposobnosti posameznika. Vedno smo imeli športnega psihologa, sami smo vzgojili Aleša Vičiča, od katerega sem vedno zahteval, da preveri kognitivne, mentalne sposobnosti posameznika. Sam sem imel v mislih posameznikov igralski potencial in tako smo počasi sestavljali mozaik. Vedno sem delal timsko, saj se zavedam, da sam ne morem ničesar, zaupal sem mladim strokovnjakom, ki so se lahko izkazali. Že pred leti smo imeli res vrhunsko strokovno ekipo, česar v Evropi ni še nihče presegel. Imeli smo celo nutricionista, ki se je ukvarjal s prehrano. Vedno smo imeli tudi učiteljico jezika, saj smo vse mlade fante, ki smo jih pripeljali od drugod, šolali od prvega dneva. Želeli smo, da ob svojem telesu in mišicah ti fantje razvijajo tudi svoje možgane.«

M. D.: Vsi ljudje delamo napake. A vsi se iz njih ne znajo učiti. Katera je vaša največja napaka, ki ste jo storili v času kariere? Ali ste se iz nje česa naučili?
Z. Sagadin: »Največja napaka je bila prav gotovo ta, da sem bil predolgo v tem prostoru. Trenerji ostajajo v neki sredini tri, štiri leta, ponekod pet ali šest. Jaz sem bil v Olimpiji skoraj 17 let, kar je bilo predolgo. Iz Olimpije sem želel izvleči maksimum. Nikoli se nisem poistovetil z denarjem, ampak predvsem s sistematičnim delom in vzgojo igralcev. Lažje bi bilo delati v klubu, ki ima denar, selekcionirati najboljše in doseči vrhunske rezultate. To delajo najboljši evropski klubi: CSKA, Barcelona, Maccabi, Panathinaikos, ki nimajo omejitev, izberejo najboljše, denar ni težava. Mi smo delali drugače. Moja največja napaka je bila, da sem bil premalo evropsko odprt, da sem premalo krožil. V najboljših časih sem imel na mizi številne ponudbe najboljših klubov. Bil sem zelo blizu Realu, Barceloni, Milanu, Bologni, Unicaje Malagi … Vedno sem verjel, da bom z Olimpijo osvojil naslov evropskih državnih zmagovalcev, a mi na žalost ni uspelo. Kratkoročno bi bil še danes to cilj: s kakšnim evropskim klubom osvojiti to lovoriko.«

M. D.: Katera so vaša življenjska načela oziroma življenjski cilji?
Z. Sagadin: »Cilje sem bolj ali manj že dosegel. V družini sem imel cilj, da vzgojim otroke in jih pripeljem do izobrazbe in službe. 24. maja bo sin diplomiral na American University of Paris, kar pomeni, da sem uspel. Sin in hči sta oba v tujini, kar pomeni, da jima kaj veliko ne morem pomagati, znajti se morata sama, kar je dobro. Še bolje je, da jima uspeva. Tudi na drugih področjih sem, razen naslova evropskih državnih zmagovalcev, cilje bolj ali manj dosegel. Vsak trenutek imam občutek, da sem eden najsrečnejših ljudi, saj sem 33 let delal to, kar sem imel resnično rad. Veliko ljudi gre zjutraj v službo z muko, saj delajo nekaj, kar jih ne veseli. Sam sem imel in še vedno imam to srečo, da sem vedno delal to, kar imam rad, z veliko strastjo in entuziazmom, brez česar pa mi prav gotovo ne bi uspelo doseči vrhunskih rezultatov. Sem srečen človek, cena, ki sem jo plačal, pa je ta, da nikoli nisem imel dovolj časa, da bi dovolj skrbel za svoje telo, zato imam danes nekaj zdravstvenih težav.«

M. D.: Kot uspešen trener ste veliko časa posvečali delu. Kako pa, kadar trenirate neko ekipo, usklajujete čas za treninge in tekme, za družino in svoje konjičke? Kako poteka vaš delovni dan?
Z. Sagadin: »Ko sem redno treniral, konjičkov nisem imel. Danes, ko imam več časa, pa grem zelo rad na jadranje. Ko se bom upokojil, bom najverjetneje živel na morju, saj mi toplo sonce zelo prija. Ne maram zim. Želim si potovati po svetu, saj sem res bil v veliko državah in mestih, a so bila vsa potovanja videti enako: letališče, hotel, dvorana, letališče. Moj delovni dan je bil vedno tak, da sem vstal približno ob 8. uri, ob 9.30 sem bil v klubu, od 10. do 12. ure je potekal dopoldanski trening, po treningu sem imel razgovore z igralci, kar je trajalo od 30 do 45 minut, nato pa sem imel s svojo ekipo sodelavcev skupno kosilo, kjer smo debatirali o strokovnih zadevah. Popoldne sem imel počitek in pripravo na večerni trening, dve ali tri ure pred večernim treningom pa smo imeli z igralci sestanek v videosobi, kjer smo jim pokazali prizore z zadnje tekme ali treninga, saj smo vedno veliko snemali. Nato še dvourni trening, po treningu s sodelavci kratek sestanek, na katerem smo analizirali dogajanje in se pripravili za naslednji dan. Približno ob 21.30 je običajno bila večerja, nato pa moje delo – analize, načrti, selekcioniranje. Vsak dan približno enako, in to deset mesecev na leto.«

Najljubše:
– barva: temno modra
– žival: konj
– šport: košarka
– pijača: espresso, sokovi, vrhunska vina
– avtomobil: Toyota Landcruiser
– modni kreator/obleka: Pal Zileri, Mura
– razvada: /

M. D.: Kako se bi odzvali, če bi vas povabili za trenerja v kakšnega velikana evropske košarke?
Z. Sagadin: »V tem trenutku se ne bi odločil za angažiranje, saj sem takoj, ko sem se vrnil iz Litve, agentu sporočil, da bom do konca sezone počival in se komaj poleti odločil, kako naprej. Trenutno razmišljam, da bi najraje končal kariero. Seveda se lahko zgodi, da mi bo čez tri mesece dolgčas, in bom sprejel katero ponudbo. Že lani so mi ponujali mesto svetovalca, predvsem v Italiji, a me to, da grem enkrat ali dvakrat na teden prodajat pamet, ni zanimalo.«

"V vsakem letniku so v slovenskem prostoru dva ali trije veliki potenciali, s katerimi pa je treba individualno delati. Na žalost pa tega v Sloveniji trenutno ne dela nihče in verjetno na položajih, ki jih imamo, ne bomo ostali."