|
• Top karieristi

Moški rabimo bojišče

Objavljeno: torek, 27.12.2005

"Nikoli ne delam nič, za kar bi se moral motivirati. Ni mi potrebno. Več. Tudi sicer mi je bil vedno edini motiv neustavljiva želja po kreiranju." Erazem Pintar, poslovnež, glasbenik, publicist, estradnik in adrenalinski odvisnik

M.D.: Ali so za uspešno kariero nujno potrebne ženske oz. partnerice (ali partnerji)?
E. Pintar: "Verjetno niso nujno potrebne, predpostavljam pa, da vsi tudi poslovno delujemo bolje, če imamo urejeno seksualno, predvsem pa čustveno plat življenja. Kako ljudje do tega pridejo, je pa že druga zgodba. No, verjetno večina še vedno na staromoden, ustaljen način, s partnerjem. Sam sem bil, poleg tudi sicer precej razgibanega tovrstnega življenja, vedno tudi v neki emocionalni zvezi. To potrebujem, tako kot vsi. Mogoče za razliko od večine, ki od čustvenih zvez v smislu poslovne energije in kreativnosti črpa tako negativne kot pozitivne stvari, črpam le slednje. Stvar kontrole, izkušenosti in vaje pač."

M.D.: Kaj vam pomeni vaša kariera?
E. Pintar: "V življenju sem vzporedno peljal več karier, če se lahko tako izrazim. Če govoriva o poslovni karieri, mi le-ta pomeni priložnost ali celo izgovor, da lahko nekam vlagam ogromno kreativne energije, časa in znanja. Z rezultati lahko sebi in svoji okolici kupujem svobodo in predvsem čas. Po drugi strani je poslovna kariera tudi ventil za vse tiste lastnosti, za vse tiste karakterne potrebe, ki ne sodijo v domače okolje. Tekmovalnost, posesija, agresija, pa še bi se našlo. Menim, da bi, v nekem širšem smislu, vsak moški moral delati poslovno kariero. Višji bi bil nacionalni produkt, bolj bi bili moški zadovoljni sami s sabo in ne nazadnje, doma bi jih bilo lažje prenašati. Moški rabimo bojišče. Če ga ne ustvarimo v poslovnem in/ali športnem okolju, ga preselimo domov. Vemo, kaj sledi."

M.D.: Kako si vi razlagate pojem karierist?
E. Pintar: "Nekdo, ki podredi vse druge stvari v življenju karieri. Po naravi sem izjemno multidisciplinaren in vesel sem, da je tako. Pasti karieristov so predvsem začarani krogi. Miselni, psihološki. Karierizem, kot ga razumem jaz, bi ljudem odsvetoval. Preveč diši po zagrizenosti in nenadejani ozkosti obenem."

M.D.: Kaj pa japi (mlad uspešnež, obkrožen z lepimi dekleti...)? Kakšno povezavo ima z življenjskim slogom?
E. Pintar: "Zelo pomembno za družbo je, da imajo mladi nek pozitivni poslovni vzor. Predstava o mladih uspešnežih se skozi generacije menja, pomembno pa je, da obstaja. V Sloveniji tega izredno primanjkuje. Mlade generacije imajo občutek, da je mogoče finančno uspeti le z eno od vrst goljufije, kar je izredno demotivacijsko. Del njih se potem odpove takšnim ambicijam, drugi del pa si želi na hitro obogateti, največkrat s posli na robu ali že čez rob legalnosti. Statistično smo v želji mladih, da bi postali podjetniki, na čistem repu Evrope. Glede na siceršnjo odlično izobraženost, širino, tehnološko pismenost in splošno talentiranost, ki jo lahko opazimo med mladimi v Sloveniji, je to pravi šok. Kriva je seveda država, ki s povsem napačno politiko izobraževanja in financiranja spodbuja depresivno poslovno nastrojenost med mladimi. S tem si država žaga vejo, na kateri sedi. Malo sem zašel, vendar postati pravi japi je bila življenjska želja milijonov mladih po planetu, pri nas pa dvomim, da večina študentov sploh ve, kaj to pomeni. Sam sem seveda desetletje okušal japijevsko življenje, sem pa vedno smatral, da sem notri le z eno nogo in še tisto lahko izvlečem, kadarkoli hočem. In sem tudi jo, velikokrat."

M.D.: Kakšen je vaš odnos do sodelavcev?
E. Pintar: "Nimam sodelavcev. Imam zaposlene. Marsikdo bo to misel močno skritiziral, sam sem pa mnenja, da se zadnje čase vse preveč časa in produktivne energije porablja za vse mogoče analize, ki poskušajo demokratizirati delovna okolja. Mediji nasploh imajo občutek, da se bodo bolje prodajali, če bodo ljudem ponujali neke pravljice o idealnih podjetjih. To je pesek v oči in žalitev zaposlenih. Pred časom me je neka novinarka vprašala: 'Ali potem pri vas v podjetju ne podpirate demokracije?' 'Seveda ne, kakšne demokracije?' sem bil ogorčen. 'Torej vas ne zanimajo mnenja drugih v podjetju?' Ni razumela bistva ... To pa! Seveda me zanimajo mnenja zaposlenih! Če jih ne dobim, jih sam zahtevam ali celo sprovociram. Tudi ravnam se mnogokrat po mnenjih zaposlenih, vendar k temu nisem in ne želim biti obvezan. Demokracija ne pomeni pozornega proučevanja mnenj ostalih, kar bom vedno počel; demokracija bi pomenila, da večina odloča. Odločam pa jaz! Sicer menim, da imam izjemno korekten odnos do zaposlenih. Tudi sicer menim, da sem zelo direkten, pošten in odprt. Takšen sem tudi v podjetju. Vrata moje pisarne so odprta za vsakega zaposlenega, res pa je, da od ljudi pričakujem, da ne prihajajo le s problemi, temveč predvsem z rešitvami le-teh."

M.D. In do sodelavk? A so tukaj kakšne razlike?
E. Pintar: "Ne. Vsak izkušen menedžer ve, da je delo z dekleti in ženskami veliko bolj delikatno. Ženske nas v poslovnem okolju prekašajo v celi vrsti zadev (urejenost, vztrajnost, natančnost, umirjenost ...), imajo pa en velik hendikep. Veliko slabše ločujejo čustva od posla. Večina žensk posel jemlje zelo osebno, odločitve pa mnogokrat sprejemajo na čustveni bazi. Karizmatičen in izkušen menedžer mora z manipulacijo v nekem pozitivnem smislu znati tudi z ženskami. Sam v poslu izjemno rad sodelujem z ženskami. Poleg že naštetih prednosti je delo z njimi racionalnejše, ker načeloma gojijo manj kompleksov in strahov, kar celi vrsti moških enostavno preprečuje normalno in korektno komunikacijo z mano."

M.D.: Kateri pa so bili mejniki dosedanje kariere?
E. Pintar: "Hmm, nikoli nisem razmišljal o tem. Verjetno že odločitev, da se usmerim v naravoslovje, kar je bilo za sina dveh filozofov dokaj nenavadno. In potem ustanovitev prvega podjetja ter njegova nekonvencionalna usmeritev. Še kasneje prodaja ob ravno pravem času. In še kakšen bi se našel. Kogar zanima več, na www.erazem.com obstaja moj poslovni življenjepis, ki ga bom sicer moral počasi dopisati, vendar pa bo zadoščal za osnovno predstavo."

M.D.: Ste v toku kariere storili kakšno napako?
E. Pintar: "Verjetno še in še. Če veliko delaš, sploh pa v razvojnih in menedžerskih okoljih, delaš tudi ogromno napak. Nisem pa naredil nobene takšne, ki bi jo zares obžaloval oziroma, ki bi resno spremenila kar koli. Zanimiv je paradoks, da sem v zasebnem življenju pravi adrenalinski odvisnik, v poslih pa sem bil vedno precej 'ziheraš'. Vedno so me zanimale zmage ob minimalnemu tveganju. Mogoče odgovornost do partnerjev, mogoče odgovornost do zaposlenih, mogoče nek zasebni intelektualni psihološki komfort, vendar v poslovnem življenju nikoli nisem kockal. To me preprosto ni veselilo."

M.D.: Katere so tri najpomembnejše lastnosti, ki jih mora imeti človek za uspešno poslovno kariero?
E. Pintar: "Dandanes uspevajo ljudje z najrazličnejšimi lastnostmi, tako da bi težko govoril o lastnostih, ki jih nekdo »mora« imeti. Kot povsod smo tudi tukaj uničili naravno selekcijo (smeh). Lahko pa govorim o lastnostih, za katere menim, da lahko ogromno prispevajo k uspešni karieri podjetnika. Na prvo mesto bi uvrstil karizmo in poslovni šarm. Večina poslov v našem prostoru se še vedno sklepa med ljudmi in ljudje, ki posedujejo močno karizmo ter poslovni šarm, lažje na pozitiven način manipulirajo s svojo okolico. In uspeh je tu. Karizmo striktno ločujem od poslovnega šarma, saj menim, da je karizma prirojena ali privzgojena zelo zelo zgodaj. Poslovni šarm pa je mogoče v precejšni meri izšolati. Vendar ne na tečajih, predavanjih in seminarjih. Samo operativno ob dobrem učitelju in vzorniku. Na drugo mesto bi uvrstil sposobnost opazovanja. Sliši se mogoče čudno, vendar je to lastnost, ki nam polni osebno bazo ljudi, trenutkov, spoznanj, reakcij itn. Dober intelekt lahko potem hitro prebira to bazo in anticipacija je tu. Dober poslovni psiholog z zavidljivo zmožnostjo anticipiranja je v bistvu že desetletja predvsem dober opazovalec. Na tretje mesto bi uvrstil pozitiven cinizem. Spet se sliši kontroverzno, vendar verjamem v njegov obstoj ter v to, da je to ena od najpomembnejših lastnosti vsestransko uspešnih ljudi. S tem mislim na lastnost, da smo sposobni vsak trenutek svojega življenja skočiti en meter vstran, od tam pogledati na svoje življenje in se pošteno nasmejati. Ne sveta, ne ljudi okrog sebe, še najmanj pa samih sebe ne smemo nikoli jemati tako prekleto resno, kot to počne večina. To bi znal zares na dolgo argumentirati, vendar ozrite se naokrog ... vidite, o čem govorim?" (Smeh.)

M.D.: Kako pri vseh službenih obveznostih usklajujete čas za družino, šport, hobije in podobno? Kako vse to uravnotežite?
E. Pintar: "Tehničen odgovor bi bil, da imam pač neomejene količine energije, poleg tega precej malo spim. Vendar ne gre zgolj za to. Osnovni problem multidisciplinarnih norcev moje vrste je, da premalo zaupajo soljudem. Ko opazijo, da ljudje načeloma stvari delajo slabše, kot bi jih sami, se jim odrečejo. Pa tudi, če jih imajo, jim venomer gledajo pod prste, potem pa izgubljajo čas s perfekcionističnimi analizami, kaj vse bi se dalo narediti bolje. Ljudje moje vrste premalo cenijo svoj čas in preveč svojega denarja vlagajo v materialne dobrine. Premalo v ljudi. Ne skrbi jih, da jim jahta, zasidrana nekje na Jadranu, izgublja dvajset in več tisoč evrov vrednosti letno – težko pa najamejo nekoga, ki jo bo za deset odstotkov tega denarja vzdrževal vse leto. Občutek, da nekdo na tebi služi, bi moral biti prijeten, ne pa da je to strah in kompleks. Imam celo ekipo ljudi, ki skrbi za moje stvari, moje počutje in moje muhe. Cenijo me, dobro zaslužijo, jaz pa si z njimi kupujem čas."

M.D.: Imate kakšnega vzornika?
E. Pintar: "Ljudje z mojo težo ega in mojo količino narcisoizma imamo težko vzornike v pravem pomenu besede. Lahko pa bi našteval ljudi na vseh področjih mojega življenja, ki jih izjemno cenim in mi predstavljajo avtoriteto na določenem področju. Lahko bi našteval tudi ljudi, od katerih sem se ogromno naučil, in celo tiste, po katerih sem kakšno stvar prevzel. Če pa mi besedo »vzornik« pustite preoblikovati v »biti fan od«, pa bi tukaj seveda omenil oba moja starša. Dva zares neverjetna človeka, ki jima je uspelo vzgojiti enega najsrečnejših ljudi, ki jih poznam. In v končni fazi samo to šteje."

M.D.: Je v vašem življenju kdo, ki je posebno zaslužen za vaš uspeh?
E. Pintar: "Če imate v mislih poslovni uspeh, ki ga mimogrede ne smatram za enega svojih največjih uspehov, bi težko koga zares izpostavil. Res pa je, da sem se kot mlad, nadobuden najstnik in kasneje kot študent družil z ogromnim številom zelo inteligentnih, razgledanih, uspešnih in predvsem zanimivih ljudi s celega sveta. Medse so me vedno sprejeli z neverjetnim veseljem. Nikoli nisem razumel nivoja spoštovanja, ki so ga gojili do mene, čeprav sem bil tudi po petdeset let mlajši. V bistvu je še danes tako. Verjamem, da je ožja družba, ki jo zbiraš okrog sebe, bistvenega pomena tako pri tvojem osebnostnem kot tudi poslovnem razvoju."

M.D.: Katera pa so vaša življenjska načela?
E. Pintar: "Za ta odgovor bi potreboval vsaj tisoč sedemsto šestindvajset strani. V nasprotju s prepričanjem dela ljudi, ki jim rumeni mediji ustvarjajo podobo o meni, sem zelo načelen človek. Res pa je, da sem svet svojih vrednot in načel postavil povsem sam. Izven katere koli ideologije, stranke, države ali institucije. Ko ljudje dandanes govorijo o morali in načelih, govorijo večinoma neumnosti. Poskušam živeti na način, da svoje svobode ne širim v področja drugih svobod, kar mi večinoma uspeva. Pritožili bi se vdihovalci dima mojih cigar po lokalih, vendar, ah, nič ... Ne ubijam namerno, če tega potem ne pojem." (Smeh.)

M.D.: Ste si zadali kakšen življenjski cilj?
E. Pintar: "Načeloma imam raje dnevne cilje. Tako hitro dočakam rezultat. Že izraz 'življenjski cilj' se mi sliši tako zagrizeno. Zagrizenost je hud virus včasih povsem sposobnih ljudi. Ljudje jo zamenjujejo z vztrajnostjo, kar je zmotno. Rad bi živel vsaj 160 let, ne morem pa reči, da je to cilj, prej želja."

M.D.: Kako se pri svojem delu motivirate?
E. Pintar: "Nikoli ne delam nič, za kar bi se moral motivirati. Ni mi potrebno. Več. Tudi sicer mi je bil vedno edini motiv neustavljiva želja po kreiranju. Kreiram, ko delam na novem poslovnem projektu, ko igram tenis, ko kuham, ko pilotiram, ko igram kitaro, ko popravljam leseno ograjo, ko kurim v kaminu, ko zapeljujem ali ko seksam. Ljudje, ki morajo v življenju po tridesetem letu opravljati dela, za katera se morajo posebej motivirati, niso uspeli. Vprašanje je, ali smo sposobni narediti družbo z zares malo takšnimi ljudmi. Verjetno ne, vendar sam si tega nikakor ne bi želel."

M.D.: Kaj vam pomeni formalna izobrazba? Se dodatno izobražujete?
E. Pintar: "Osebno mi formalna izobrazba ne pomeni nič. V pravilnikih o plačah v mojih podjetjih boste pri alineji 'izobrazba' našli ponder ena. Se mi pa izobrazba in izobraževalni sistem, v družbenem smislu, zdita izjemno pomembni zadevi. O tem bi imel ogromno za povedati, enkrat sem že razlagal o negativni selekciji teoretikov, ki je produkt našega izobraževalnega sistema. Študij elektrotehnike se mi ni zdel težak, dopuščal mi je gojenje vseh omenjenih področij in hobijev, zameril pa sem mu, da deluje po principu, ki sem ga poimenoval 'negativna selekcija teoretikov'. Študentje, ki smo se spoznali na stroko in smo doma 'packali' že bolj ali manj velike projekte ter se sploh ukvarjali z elektroniko in računalništvom, smo bili vedno distancirani, saj se nam ostali študentje nekako niso upali približati. Imeli pa so (ker pač niso imeli drugega opravka kot študirati) praviloma boljše ocene in izkazalo se je, da prav oni po dokončanem študiju ostajajo na univerzi (saj kam pa naj s svojim praktičnim znanjem gredo) kot pomočniki in asistenti. Iz teh asistentov seveda prej ali slej postanejo profesorji in le-ti poučujejo edino, kar pač znajo: golo, suhoparno teorijo, največkrat celo zastarelo. Temu procesu ali pojavu sem bil priča kot študent in tudi dandanes sem mnenja, da fakulteta za elektrotehniko in računalništvo sicer vzgoji letno nekaj uporabnih znanstvenikov in raziskovalcev, vendar prekleto malo inženirjev. Dodatna žalost je seveda v tem, da slednjih potrebujemo približno stokrat toliko kot prvih, pa še tistih nekaj, ki bi jih dejansko potrebovali, nam jih na takšen ali drugačen način 'ukrade' tujina, kar pa je že druga zgodba..."

M.D.: A je možno uspeti tudi brez formalne izobrazbe?
E. Pintar: "Tukaj je pomembno predvsem to, kako definirate uspeh. Za nekatere je uspeh dobiti Nobelovo nagrado, za druge zaslužiti veliko denarja. Za tretje, da lahko ob dveh zaklenejo predal in odhitijo na golf, za nekatere, da lahko na delovnem mestu pod poslovno obleko nosijo žensko spodnje perilo. Če govoriva o poslovnem oziroma podjetniškem uspehu, menim, da le-ta nima praktično nobene povezave s formalno izobrazbo. Mogoče celo nasprotno, saj sodobni podjetniki velikokrat izkoristijo prav najbolj entuziastična leta, ko kolegi študirajo in živijo študentsko življenje. Kljub temu pa mladim svetujem naj študirajo, ob študiju pa poskušajo razmišljati v podjetniški smeri."

M.D.: Kaj pa je za vas uspeh?
E. Pintar: "V splošnem je zame uspeh, če je človek v življenju srečen, še precizneje rečeno, zadovoljen. Vse ostalo je irelevantno. Sliši se enostavno, je pa to prekleto težko. Zelo malo komu uspe. Koliko jih poznate, za katere bi lahko to z gotovostjo trdili?"

M.D.: Kaj pa menite o networkingu? Je imel kakšen vpliv na vašo kariero?
E. Pintar: "Ne. Zadevo smo vsi pričakovali, le tehnologija je bila vprašanje. Odrezali smo si seveda svoj kos pogače in še ga režemo."

M.D.: Kako prepoznati sposobnega človeka?
E. Pintar: "Načeloma sposobni ljudje puščajo za sabo sled, ki bi ji sledil tudi slepec. Če človekova sposobnost zahteva poseben trud okrog detekcije le-te, je omejena ali pa zelo parcialna."

M.D.: Kaj vam pomenijo knjige; katero ste nazadnje prebrali?
E. Pintar: "Imam knjižnico z več kot 4000 knjigami. Knjige so mi vedno pomenile veliko. Vsemu navkljub precej berem. Knjige so tista stvar, ki mi poleg potovanj in neposredne izmenjave mnenj z ljudmi najbolj širijo obzorja. Če bi ljudje več, predvsem pa kvalitetnejše brali, bi imela družba veliko manj težav. Ljudi bi bilo potrebno nekako spodbuditi k temu. S kakšno brihtno zvijačo mogoče. Zadnja knjiga, ki sem jo prebral, je Čudovito vesolje, Briana Greena. Še en poskus integracije dveh velikih, bazičnih fizikalnih teorij v eno celoto. So me pa ravno danes razveselili s prospektom iz založbe Učila, kjer mi ponujajo novo Greenovo knjigo, Tkanina vesolja, in novo Hawkingovo knjigo, Na ramenih velikanov. Takoj sem obe naročil."

Najljubše:
- barva: Ne vem, sem pa vesel, da jih ločim. Povsod!
- žival: moj pes Athos
- šport: tenis
- pijača: konjak
- Avtomobil: mercedes SL
- modni kreator/obleka: Mura design
- razvada: življenje

M.D.: Vikendi, avtomobili, letala... kaj vam to pomeni?
E. Pintar: "Igrače moškega, v katerem bo vedno živel otrok. Vendar zgolj igrače."

"Nimam sodelavcev. Imam zaposlene."

"Menim, da bi, v nekem širšem smislu, vsak moški moral delati poslovno kariero. Višji bi bil nacionalni produkt, bolj zadovoljni bi bili moški sami s sabo in ne nazadnje, doma bi jih bilo lažje prenašati. Moški rabimo bojišče. Če ga ne ustvarimo v poslovnem in/ali športnem okolju, ga preselimo domov. Vemo, kaj sledi."

"Demokracija ne pomeni pozornega proučevanja mnenj ostalih, kar bom vedno počel, demokracija bi pomenila, da večina odloča. Odločam pa jaz!"