|
• Top karieristi

Ključ je v veselju do tega, kar delaš

Objavljeno: sreda, 25.10.2006

"Slovenci lahko delamo z vsemi, in to bolje kot kdor koli." Japec Jakopin, lastnik podjetja Seaway

Na intervju smo se podali v vasico Zgoša na Gorenjsko, kjer podjetje Seaway deluje v obnovljenih in delno novozgrajenih prostorih nekdanje tovarne Sukno Zapuže. Seaway ni običajno slovensko podjetje, gre za multietnično in multikulturno okolje, v katerem deluje več kot 20 tujih strokovnjakov, ki jim delo predstavlja izziv, saj podobno uspešnih podjetij v navtični branži enostavno ni. Japec Jakopin je človek z mednarodnimi izkušnjami, ugleden industrijski oblikovalec, produkt francoske šole, ki izredno ceni nasprotno mnenje. Svoje znanje je s svojo zvedavostjo oblikoval in dopolnil ob svetovnih navtičnih avtoritetah. Kadar pripoveduje o svojem delu, lahko opazimo iskre v njegovih očeh. Vidi se, da se svojemu delu predaja z izjemno strastjo, ki je tudi glavni vir njegovega uspeha.

M.D.: Čeprav ste po osnovni izobrazbi doktor medicinskih znanosti, ste izredno uspešen in ugleden industrijski oblikovalec ter podjetnik, ki je uspel v tujini. Nam lahko zaupate svoj recept za uspeh?
J. Jakopin: "V svojem bistvu nisem poslovnež, saj se ne ukvarjam s posli, temveč z industrijskim oblikovanjem plovil, z oblikovanjem objektov, ki so na trgu izpostavljeni konkurenci. Naša umetniška svoboda je relativno majhna, saj smo ves čas v službi klienta. Zanimajo me predvsem koncepti, to, kakšne bodo barke čez pet ali deset let. Sam ne znam risati, za to je zadolžen brat Jernej, ki je arhitekt. Zanima me razvoj, ki je povezan s trgom, kjer se ustvarjajo informacije. Recept za uspeh je preprost: delati moraš to, kar imaš rad, potrebuješ pa nekatere pogoje, kot je recimo sreča, ob enem pa moraš ujeti pravi trenutek za plasiranje pravih produktov ob pravem času. Če bi se želel z navtiko ukvarjati v šestdesetih letih prejšnjega stoletja, se ne bi mogel, navtike takrat enostavno še ni bilo. Seveda ne moremo pozabiti na talent, znanje in pridnost. Ključ je v veselju do tega, kar delaš. Če nekaj delaš z veseljem, ti nič ni težko, ne razmišljaš o tem, kako dolgo že delaš, dan ti mine, kot bi trenil. Če si že ob desetih zjutraj govoriš, da si že dolgo na delovnem mestu in da čas nikamor ne mine, moraš takoj zamenjati delo, imamo le eno življenje. V prejšnjem sistemu je veljalo, da moraš vse življenje delati eno in isto stvar, veliko je pomenilo mnenje staršev in okolice. A niti sekunde ne smeš izgubljati z delom, ki ga ne maraš. Iskati moraš tako dolgo, da najdeš to, kar te veseli."

M.D.: Nam lahko podrobneje predstavite potek svoje kariere? Zakaj ste se odločili za medicino in kako ste naposled pristali v navtičnem svetu?
J. Jakopin: "Želel sem študirati matematiko, a me je zanimala tudi medicina. Vedno sem želel izvedeti, kako deluje naše telo. Strašno me je prevzelo to, da te, ko prideš v bolnišnico, obravnavajo in o tebi odločajo ljudje, ki jim ne zaupaš. Pa tudi mama si je želela v družini nekoga, ki jim bo takrat, ko bodo starejši, urejal preglede, operacije, da bo imel zveze in poznanstva na pravem mestu – z malo šale seveda. Navtika je bila ves čas le konjiček, a preskočiti v hobi ni težko, saj v hobiju ni težko biti dober. Leta 1983 se mi je prikazala možnost, da začnem sodelovati z Elanom, ko sem skupaj s prijateljem Dušanom Puhom obiskal direktorja podjetja. Šla sva na pogovore o proizvodnji jadralnih desk, a so naju zavrnili. Direktor je rekel, da te barke, ki jih delajo, niso kaj prida vredne. Začuda je predlagal, naj pripravim predlog, če znam narediti kaj boljšega. Napisal sem elaborat, dolg sto strani, Jernej pa je narisal risbe. Iz tega je bil rojen Elan 31. Z Jernejem sva leta 1983 ustanovila studio J&J Design, saj podjetja takrat še nisi smel ustanoviti. Studio je bil organizacijska oblika, ki so jo uporabljali predvsem arhitekti in samostojni kulturni delavci. Od leta 1988 do 1990 sem delal za podjetje Jeanneau v Franciji, leta 1990 pa sva z bratom v Sloveniji ustanovila podjetje Seaway, ki je razširilo ponudbo od načrtov do popolnega spektra razvoja, ki poteka enako pri vseh vrstah industrijskega dizajna. Največ se naučimo pri avtomobilski industriji, a imamo težave, saj ima avtomobilska industrija veliko večje resurse. Navtika je pač butična industrija, za njo se letno porabi pol manj denarja kot za hrano za mačke. Je pa res, da je pri navtiki veliko emocij in si marsikdo predstavlja, da je to pomembna industrija. V bistvu gre za čisto veselje srca in duše, ne gre za resnično življenjsko potrebo. Če si nekdo kupi stometrsko jahto, kupi prestiž, emocijo, nekaj virtualnega. Naše podjetje je vedno imelo zaupanje kupcev, saj se jim je pri nas kolikor toliko dobro godilo. K nam so prišli takrat, ko jim ni šlo preveč dobro, a smo jim z našimi barkami skušali pomagati do boljše prodaje, rastočega tržnega deleža ter rednega denarnega toka. Tako niso imeli razloga, da bi iskali nove oblikovalce. Res pa je, da neposredne konkurence nimamo. Podjetja, ki bi delalo točno to, kar delamo mi, na svetu ni. Naša konkurenca so razvojni oddelki v podjetjih, ki izdelujejo plovila. Pri nas se recimo ne bo oglasil proizvajalec plovil, kot je Beneteau, saj imajo svoj razvoj, pa tudi zato, ker veliko delamo za Bavario, ki je njihov največji konkurent."

M.D.: Bili ste vodja marketinga in prodaje v francoskem podjetju Jeanneau. Kako je prišlo do te ponudbe?
J. Jakopin: "Elan je kar naenkrat postal srednje velik igralec na trgu, največji delež trga pa je odvzel prav Jeanneauu. Veliko smo se pogovarjali, in ko sem spoznal, da so ambicije Elana nižje od naših, sem sprejel njihovo ponudbo. Ta ponudba je bila že dlje časa na mizi, a prej pravih možnosti za uresničitev ni bilo."

M.D.: Ker ste kar nekaj časa delali v tujini in pravzaprav ves čas delate le s tujimi partnerji, me zanima, kaj za kariero in uspeh pri delu pomenijo mednarodne izkušnje?
J. Jakopin: "Svet postaja vedno manjši, trgovina preko meja je odprta, internet je zelo poenostavil komunikacijo. Lokalno in mednarodno moramo gledati v popolnoma drugačnem kontekstu kot nekoč. Lokalnega tekmovanja ni več, tekmuje se globalno. Naša največja prednost v primerjavi z večjimi narodi je to, da nimamo ovir, velike, nadute kulture, ki je lahko pri komunikaciji zelo moteča. Mi lahko enako komuniciramo z vsemi, z Rusi, Američani, Nemci, Italijani, s Francozi. Francoz z Angležem ne more dobro komunicirati, zlahka pride do konflikta, vsi želijo biti boljši, pomembnejši, takoj pride do težav. Francozi za Nemce ne morejo snovati bark, saj bi se takoj skregali. Mi lahko. Predpogoj je to, da govoriš jezike, ki so ključ do kulture, ki jo moraš poznati. Slovenci lahko delamo z vsemi, in to boljše kot kdor koli. Smo majhni, prilagodljivi. Zanimajo nas odtenki in razlike. Francoz, ki pride k nam, ne ve, kateri jezik mi govorimo, ne ve, kako živimo, a ga tudi nič ne zanima. Nas pa povsod vse zanima in to je ena redkih prednosti, ki jih imamo pred drugimi narodi. Prisotni moramo biti v nišah, v katerih moramo biti najboljši."

M.D.: V poslovnem, navtičnem svetu, skupaj z bratom Jernejem, uživate ogromen ugled. Kaj vam pomeni vaša kariera, vaša dosedanja pot?
J. Jakopin: "Kariera, to je po domače povedano larifari. Veseli me, kar delamo, jezi me, česar ne naredimo najbolje ali bi lahko naredili še bolje. Upam, da bom lahko to še kar nekaj časa delal, dokler se bom še lahko učil. Vsak dan se učiš in vsak dan veš več ter si v boljšem položaju. Dandanes je možno uporabljati globalne resurse, ni težko reči, ta Norvežan mi bo naredil tole, oni Avstralec mi bo dobavil tole, v Kaliforniji bomo kupili tole. Si veliko močnejši, kot pa da bi bil navezan na resurse samo iz svoje doline. Če uporabljaš najboljši talent z vsega sveta, si takoj boljši, močnejši."

M.D.: Zakaj tega ne uporabljajo druga slovenska podjetja?
J. Jakopin: "Slovenija prihaja iz živalskega vrta, kjer je bila skozi rešetke zagotovljena neka baza, v džunglo, kjer obstajajo velike možnosti, a tudi velike nevarnosti. Lahko delaš, kar hočeš, možnosti so velike, a če govorim karikirano, na eni strani na tebe preži tiger, drugje je pijavka, na tretjem mestu kača ovijalka in tako naprej (smeh). Mi smo bili vedno v džungli, v podrejenem položaju, kar je dobra pozicija. Če si v podrejenem položaju, se ne moreš uspavati, nimaš nobene potuhe. Če nikoli nisi imel težav, iz katerih si se moral rešiti, se nisi mogel ničesar naučiti. Vse težave so vedno koristne. Z njimi si pridobiš nova znanja, 'mišice' in reflekse. Slovenska podjetja so živela v strašno nekonkurenčnem okolju, sedaj pa se morajo spopadati z odlično konkurenco. Le kako naj jo kar takoj premagajo? Živela so v svojem svetu, v kletki, sedaj pa naj tekmujejo z najboljšimi. To ne gre zlahka."

M.D.: Vsi ljudje delamo napake. A vsi se na njih ne znajo učiti. Katera je vaša največja napaka, ki ste jo storili v času kariere? Ste se iz nje kaj naučili?
J. Jakopin: "Največja napaka je verjetno ta, da smo leta 1990 ustanovili podjetje v Sloveniji. Takrat smo bili zelo evforični, verjeli smo, da se bodo spremembe zgodile čez noč. Resnično smo upali, da se bo Slovenija prej spremenila v spodbudno okolje, kot sta Nemčija, Francija … Malo nam je žal. Celotno zadevo smo narobe ocenili. Prepričani smo bili, da bo v petih ali desetih letih prišlo do velikih sprememb. Od takrat je minilo že šestnajst let, pa se ni veliko spremenilo. Spremembe se dogajajo zelo počasi, življenje pa mine v trenutku. Če bi živeli neskončno, bi rekli, da je pač potrebno biti potrpežljiv, ampak to ni res, zato je to veliko težje. Če bi se še enkrat odločali, bi morda izbrali Francijo, Italijo ali Nemčijo, a sedaj ne bomo veliko spreminjali, z Jernejem sva v takšni življenjski situaciji, da kaj takega ni možno. Napaka bi lahko bila tudi to, da smo se ukvarjali s stvarmi, ki niso jedro našega dela. To smo delali zaradi varnosti, saj smo se bali, ali bomo sploh obstali. Delali smo sto stvari, namesto da bi delali najpomembnejše stvari, ki so res jedro naših interesov."

M.D.: Pravijo, da lahko sposobnega človeka prepoznaš na prvi pogled. Kako ga vi prepoznate?
J. Jakopin: "Vem, da človeka ne znam prepoznati na prvi pogled. Človeka moram videti v akciji, da vidim, kako se znajde v pravem življenju in težavah. Osvetliti ga mora fronta in ne pogovor. Dokler ga ne vidiš, kako gre čez težave, ga ne moreš oceniti. Fronta je nek projekt, pri katerem ga vidiš, kako se obnaša, kako premaguje težave. Izkazati se mora v življenjski situaciji."

M.D.: V vašem podjetju dela kar veliko število tujcev. Seaway ima v svetu renome podjetja, ki slovi po odličnem oblikovanju in kvaliteti. Kako težko je najti najboljše kandidate za zaposlitev?
J. Jakopin: "Ponudb za delo imamo veliko, po svetu ni veliko podjetij, kjer bi lahko delali posamezniki, ki jih zanima industrijsko oblikovanje plovil. Res pa je, da so pri nas zahteve visoke, ne zato, ker bi bili mi arogantni, temveč zato, ker so zahtevne naše stranke in celoten trg. Trenutno pri nas dela 150 zaposlenih, od teh jih je 22 tujcev iz osmih držav (celo iz ZDA, Velike Britanije, Avstralije in Jamajke). Naša srž je multikulturna, multietična, na temu moramo graditi. Prav zato, ker nismo monokromatični (enobarvni), smo močnejši od francoskih ali ameriških studijev, ki ne morejo delati stvari, ki jih delamo mi. Imamo ogromno izkušenj, nihče še ni sodeloval s podjetji iz dvaindvajsetih držav. Večino ladjedelcev dobro poznamo, točno vemo, kje so močni in kje so šibki. Vedno hočemo razumeti, zakaj so dobri, zakaj so v nečem slabi, in se iz tega učiti. Če to razumeš, skušaš dobre stvari postaviti naprej in integrirati in se slabih izogibati. Idealno bi bilo, če bi združili dobre stvari Francozov in Nemcev, a to iz različnih vzrokov ni lahko. Če združiš francoski talent in nemško disciplino, dobiš izredno močno kombinacijo. Bavaria deluje že izredno dolgo, a nikoli ni bila tako uspešna, dokler ji mi nismo dodali malo francoske note. Seveda tega ne vedo, mi pa jim tudi ne bomo povedali – če le ne bodo prebrali teh vrstic… A številke govorijo zase. Leta 1992, ko smo z njimi začeli kot eksluzivni dobavitelji razvoja, so imeli 11 milijonov evrov prometa, danes znaša njihov letni promet 350 milijonov evrov."

M.D.: Katere so tri najpomembnejše lastnosti, ki jih mora posameznik imeti za uspešno poslovno kariero?
J. Jakopin: "Talent, znanje, trdo delo in sreča. Zmeraj se spomnim Edisona. Ko so ga vprašali, kako je izumil žarnico, je odgovoril, da z enim odstotkom inspiracije in devetindevetdesetimi odstotki trdega dela."

M.D.: Katera so vaša življenjska načela? Življenjski cilji?
J. Jakopin: "Po srcu in življenjskih načelih sem humanist in socialist. Strašno me jezi, kadar pri nas govorijo: 'Prej v socializmu…' Mislijo seveda na obdobje komunizma, ki ga še vedno promovirajo. Socializem zahteva, močno ekonomijo, ki lahko veliko naredi za tiste, ki so potrebni pomoči, kot na Danskem in na Švedskem. Komunizem je iluzija, ki je prinesla smrt in trpljenje desetinam miljonov ljudi. Ni nekaj, za kar bi se človek lahko ogrel... Socializem je zavest, da je potrebno pomagati tistim, ki si ne morejo sami, res pa je, da za kaj takega potrebuješ tradicijo in stoletno demokracijo, mi pa še vedno živimo v ruševinah totalitarnega sistema. Cilji: vem, da jih bom uresničil deset odstotkov, če bom imel srečo..... Imam tri majhne otroke, ki jih moram pripraviti na življenje, jim dati vzgojo in izobrazbo, kar je že kar lep projekt za naslednjih dvajset let. Na prvem mestu je družina; rad bi naredil tudi še nekaj stvari v navtiki, imam pa še nekaj amaterskih ciljev, ki so na tretjem mestu. Želel bi si recimo stati na vrhu Matterhorna, ampak nisem več prepričan o tej možnosti. Ali da bom kdajkoli užival pokoj... Vem, da bom šel iz akcije naravnost v grob, kar pa sploh ni tako slab obet...."

M.D.: Dejali ste, da Slovenci v Sloveniji delamo najbolj zato, ker smo tukaj doma. Katere so največje ovire, ki vas pestijo pri nas?
J. Jakopin: "Smo v precej statičnem in nevzpodbudnem okolju. Slovenci se moramo začeti zavedati samega sebe in izboljšati svojo samopodobo. Za nas so vsi vedno govorili, da smo hlapčki in reveži, a sem leta 1991 na svoje lastne oči lahko videl, da to ni res. V času napada jugoslovanske vojske so ljudje pred nabornimi pisarnami čakali v vrsti na orožje, morali so jih celo zavračati, saj toliko orožja nismo imeli. In ti ljudje so tam puščali telefonske številke, da jih pokličejo, ko bo orožje na voljo. Zato se moramo zavedati svoje lastne moči in svojih talentov, ki jih moramo uporabiti. Živimo pa v nekem samodestruktivnem okolju, ki se kaže tudi v visokem odstotku samomorilnosti. Če bomo premaknili to razmišljanje, bomo na dobri poti. Moramo pa bolje tržiti tudi blagovno znamko svoje države, saj smo po svetu neprepoznavni. Ta tematika me tudi osebno zelo zanima, saj si želim, da moji otroci ostanejo tukaj, da ne bodo za delom odšli po svetu. Želel bi si, da se v Sloveniji dogaja nekaj pravega, kreativnega, da se bodo k nam preseljevali ljudje, ki so pravi 'znalci'. Ko bodo k nam prihajali talenti z vsega sveta, bo tudi domač talent ostal doma. Amatersko se poigravam s sloganom Made in Slovenia. Slovenija ima dve težavi, ena je neprepoznavnost, druga pa negativen imidž. Tega se sicer ne(radi) zavedamo, a za to obstaja enostavna razlaga. Ko tujci pridejo k nam, so vsi pozitivno presenečeni, torej je pri nas mnogo boljše, kot so pričakovali. Razlika med pričakovanji in resničnostjo pa je negativen ugled. Prav zato so naši izdelki podcenjeni; kadar na izdelku piše Made in Slovenia, je vreden manj, kot je njegova resnična vrednost. Vzrok negativnega ugleda vidim v tem, da smo da smo neznani in neprepoznavni – oboje je v globalnem svetu greh. Ne smeš biti neznan, bolje je delati karkoli.... Vedno se moraš pojavljati z nekimi pozitivnimi utrinki, ki jih pri nas ne manjka. Premalo se zavedamo, da se moramo vedno ukvarjati s svojo promocijo, ki jo znajo druge države zelo dobro izkoristiti, zelo načrtno in ciljno."

M.D.: Kako naj Slovenija izboljša konkurenčnost svojega gospodarstva?
J. Jakopin: "Recepti so znani, ni nam treba izumljati tople vode. Zgraditi moramo okolje, ki bo enako vzpodbudno, kot je to primer v ostalih državah, ki napredujejo. Potrebuješ vzpodbudno davčno, okoljsko, kadrovsko politiko … Če hočeš biti najboljši, moraš tudi zaposlovati najboljše, pri nas pa je to izredno težko, saj jih ne moremo plačati. Če želimo takemu kandidatu dati plačo 100.000 evrov, damo 250.000 evrov državi, kar pa ni možno. Z veliko manjšim stroškom in obenem za enako plačo ga zaposli podjetje v vsaki drugi evropski državi... .- to je eden temeljev naše nekonkurenčnosti. Živimo in delamo v sistemu, kjer je zaradi nevzpodbunega okolja zelo malo tujega kapitala, domači kapital pa se je v veliki meri premalo aktiven. Lastniki pogosto nimajo ne idej, ne znanja in ne ambicije, ker denar dostikrat pač ni bil ustvarjen v konkurenčnem boju. Obenem se moramo potruditi, da bomo čimveč denarja ustvarili v tujini, in z njim obogatili Slovenijo. Če bomo samo prerazporejali denar po naših (ubožnih) žepih, ne bomo daleč prišli. Misliti, da bo nacionalna ekonomija stala na podjetjih, ki prodajajo pri nas tuje blago ali bencin, ali telefonijo , ali pa na državni elektrarni z miljardnim dobičkom, ali na bankah, ki nam posojajo v tujini sposojeni denar, je huda zmota..."

M.D.: Kdo so pravzaprav vaši kupci? Kako z njimi navezujete stike? Kako se prodaja tako drage produkte, kot jih prodajate vi?
J. Jakopin: "Naši primarni dejavnosti sta razvoj in naše barke – Shipman ter Skagen. Pri razvoju so naši kupci ladjedelnice, ki jih je v Evropi kakšnih sto in nas vsi zelo dobro poznajo, srečujemo se več kot petindvajset let, z večino lastnikov ladjedelnic se tikam. V bistvu gre za zelo majhen krog, ki sem ga začel spoznavati ob začetku dela za Elan. Naše barke pa prodajamo predvsem milijarderjem, ki jih je na svetu okrog 8.500. Ti ljudje imajo v bistvu podobne navade, težave, interese. Z navtiko se jih ukvarja kakšnih tisoč. Vseeno je, katere narodnosti so, na navtiko gledajo enako. Če imaš koncept, ki je zanimiv za enega, je zanimiv tudi za druge. Klasičnega prodajnega sistema v bistvu nimamo, saj tem ljudem ne moreš nič "prodati", kajti to so najboljši prodajalci na svetu. Naša naloga je, da delamo in jim predstavimo stvari, ki so jim zanimive in jih lahko zadovoljijo. V bistvu pridejo do nas sami. Potrebujemo le pozornost novinarjev in strokovnih revij. Ne potrebujemo niti veliko reklamiranja, saj je to, kar o tebi reče nekdo drug, vredno veliko več kot pa to, kar rečeš o sebi sam. Ko pritegneš zanimanje takšnega kupca, mu njegovi ljudje v trenutku pripravijo obsežne raziskave. Če se je za podobno stvar že odločil nekdo, ki ga pozna, se za neko stvar odloči še lažje. Pri nas je največji problem ta, da ti milijarderji ne poznajo Slovenije. Veliko lažje prodajamo znamko Shipman kot Slovenijo. Ko nekomu rečeš, te stvari delamo v Sloveniji, priti boste morali k nam, se počutijo malce nelagodno. Pravijo, nič nimamo iz Slovenije, ne letala, ne hiše, ne avtomobila, ne telefona. Nič. Sprašujejo, kaj pa še delamo pri nas takole prestižnega in tehnićno zahtevnega... Tukaj smo malce v zadregi! Med naše večje težave sodi gotovo odsotnost prestižnih izdelkov in mednarodno uveljavljenih prestižnih blasgovnih znamk. Naša zgodbo predstavimo tako, da potencialnim kupcem povemo, da le v tem kotičku sveta skupaj nastopajo za tak izdelek potrebne tehnologije, znanja, ljudje, stroji in izkušnje..in zato smo edini, ki jim lahko ponudimo takšne izdelke. Seveda to zgodbo v trenutku preverijo; če ne bi držala, ne bi imeli niti najmanjše možnosti za nadaljnje delo in sodelovanje. Naši kupci zahtevajo veliko učinkovitost in kompetentnost, saj imajo izredno malo časa. Telefonska številka, ki je objavljena na naši spletni strani, je moja. Kot sami pravijo, je njihovo življenje veliko prekratko, da bi se lahko ukvarjati z neučinkovitimi sistemi "

Najljubši:
- barva: barve narave
- žival: vse živali
- šport: prosto potapljanje
- pijača: rdeče vino
- avtomobil: nima preference
- modni kreator/obleka: Banana republic, New Balance
- razvada: cigare

Nekaj vodilnih misli J. Jakopina:

"Za nas so vsi vedno govorili, da smo hlapčki in reveži, a sem leta 1991 na svoje lastne oči lahko videl, da to ni res. V času napada jugoslovanske vojske so ljudje pred nabornimi pisarnami čakali v vrsti na orožje, morali so jih celo zavračati, saj toliko orožja nismo imeli."

"Zmeraj se spomnim Edisona. Ko so ga vprašali, kako je izumil žarnico, je odgovoril: "Z enim odstotkom inspiracije in devetindevetdesetimi odstotki transpiracije (trdega dela)."