Saj veste, kako je v jami. Kdo pa ni bil tam že vsaj enkrat v življenju? Torej, s posebnim vabilom in v udobnih supergah sem se odpravila proti Postojni in potihoma molila, da bi bila vsa stvar kar se da preprosta in ne bi zahtevala hude kondicije. Kdor me ne pozna, pogosto dobi napačen vtis, da sem sposobna zjutraj zlesti na Triglav, opoldne pa že plavati v našem morju. Vendar sem, čeprav nerada priznam, kondicijsko povprečen pisarniški molj. Kar pomeni občasne mučne obiske fitnesa in redne manj mučne obiske kavarn.

 

Spodbuden začetek

Toda že na »zbirnem mestu« sem zaslišala nebeške zvonove. Stari mlin so obnovili in je čudovito topel ter po dobrotah dišeč pričakal naše malenkosti. Sveže pečen domači kruh, pršut in teran so bili odlična popotnica za nekajurno pohajkovanje po Postojnski jami. In začuda, čeprav smo imeli kratko predstavitev team buildinga in njegovega namena, mi ni bilo niti za trenutek dolgčas. Ekipa je bila odlično pripravljena. Verjemite, da vem, o čem govorim, saj delam v podjetju, kjer so taki sprejemi in predstavitve del vsakdana in so vrhunske. Torej, do zdaj nisem bila razočarana.

 

Ko so nas obvestili, da bo start v jami Pivka, nas je, jasno, nekoliko spreletelo. Posebno, ker smo bili oblečeni v kombinezone neverjetnih barv (verjetno so organizatorji vseeno pomislili, da se kdo od nas lahko izgubi – grozna misel), s čeladami na glavi in v škornjih. Jap, velikanskih gumijastih škornjih. Toda čakal nas je avtobus, in tako smo se udobno zapeljali na start. Od tam pa … Se spomnite Danteja? Pisal je nekaj o jamah, če se ne motim. Ne, šalim se. V jamo Pivka vodi neskončno stopnic. Pravzaprav se je od zgoraj niti ne vidi, toda ko smo končno prispeli v jamo, sem, tako kot mnogi drugi, osupnila nad lepoto. Ne sicer toliko nad lepoto jame, ki ni tako veličastna kot Postojnska, temveč predvsem nad pogledom proti nebu in drevesom. Redko kdaj sem imela priložnost gledati svet iz take perspektive.

 

Toda da ne boste mislili, da smo se samo smešno oblekli, dobro jedli in se sprehajali. Team buildingi so resna stvar. In ta v Postojnski jami ni nič manj resen, čeprav je vsekakor drugačen. To omenjam že kar zdaj, saj ko smo prispeli v jamo Pivka, se je začelo zares. Program je sestavljen iz nalog, ki naj bi jih tim reševal. Na podlagi tega, kako skupina pride do rešitve, kdo in kako pomaga, kako poteka komunikacija ter kako hitro so naloge opravljene, naredijo analizo. Zelo hitro in dobro se vidi, kdo je v resnici »rojeni« vodja, kakšno vlogo kdo igra v timu, celo kdo razbija enotnost skupine. Take analize navadno niso prijazne, temveč posežejo zelo globoko v skupinsko dinamiko. Kar je tudi namen. Tim mora delovati maksimalno, ne glede na stresne položaje in časovne omejitve, cilji morajo biti postavljeni vnaprej. Tako v resničnem življenju oz. podjetju kot pri team buildingu, kjer se naloge stopnjujejo po težavnosti in časovni omejitvi. Običajno naredijo dve skupini, ki nato tekmujeta med seboj.

 

Zdaj gre zares

Prva naloga je bila precej preprosta. Nalog sicer ne bom opisovala na dolgo in široko, njihovih rešitev pa sploh ne, je pa vsekakor prav, da dobite občutek, v kaj smo se podali. Torej kako spraviti celotno skupino čim bolj skupaj, da zasede čim manjšo površino? Kot rečeno, opazujejo se komunikacija v timu, sodelovanje, učinkovitost … Gre predvsem za skupinsko zamišljanje.

 

Naslednja naloga je bila bolj adrenalinska. Pravzaprav zelo adrenalinska. Spuščali smo se namreč po vrvi. Ker za kaj takega do takrat še nisem imela priložnosti, sem bila prestrašena, navdušena in … prestrašena. Smešno je, da čeprav sem vedela, da sem popolnoma zavarovana in se mi ne bi nič zgodilo, četudi bi spustila vse vrvi, sem kar malce otrpnila, ko sem morala preplezati ograjo in se spustiti proti reki. Neverjetno je, kako neki nedoločen strah, globoko skrit v vseh nas, pokaže zobe, čeprav sem se popolnoma zavedala, da mi ne more biti nič hudega. Toda v trenutku, ko sem se začela spuščati v globino, sem dojela ljubezen ljudi, da kot pajki visijo na vrveh in se zibajo nad globinami. Neverjetno.

 

Nato bi v normalnih okoliščinah šli v čoln in se prepeljali na drugi breg, ker pa je bila reka preveč narasla in hitra, smo splezali po lestvi. O. K., priznam, čeprav nerada, da je bil ta del grozen. Gravitacijo sem čutila v prav vsakem atomu svojega telesa in sovražila sem prav vsako prečko, na katero sem stopila. Toliko o mojem športnem duhu. Preživela pa sem vendarle. Da pa se ne boste preveč bali – za vse naloge je potrebna le osnovna kondicija, čeprav smo bili ves čas v gibanju.

 

V Črni jami smo imeli dve nalogi; pri eni smo se izognili medvedu, pri drugi pa smo detonirali bombo. Mislite, da se šalim, ali kaj? No ja, šlo je bolj za miselne naloge, ki nikakor niso nevarne za življenje, bolj za lasten ego. Ne vem, zakaj, a imela sem občutek, da so organizatorji nekako izgubili upanje, da bodo kopico novinarjev spravili v red in jih pripravili do timskega dela.

 

Velik kos poti smo prehodili po rovih, šli pa smo tudi skozi rov, ki so jih izkopali italijanski vojaki in se danes imenuje partizanski rov, ki povezuje Pivka Jamo s Postojnsko jamo. Doživetje več za povprečnega človeka, saj teh delov jame ali, naj rečem, jam, po navadi ne vidimo. Nato smo šli čez strupeno reko in skozi pajkovo mrežo, kar je bila zadnja naloga. Kot rečeno, ne bom opisovala nalog, so pa vse zastavljene tako, da je hitro jasno, kako tim deluje oz. če sploh deluje.

 

Brez vlakca ne gre

Čeprav smo bili vsi povabljeni odrasli, smo se prav po otročje razveselili vrnitve z vlakcem. Da bi prišli do predmeta svojega poželenja, smo sicer morali prehoditi kar precej, vendar je ogled Postojnske jame vedno posebno doživetje. Kljub rahli utrujenosti, hladu in vlagi smo z »ahi«, »ohi« in podobnimi medmeti spremljali neverjetno lepoto. Ja, vem. Prevzeta sem vedno znova. Ogledali smo si tudi slavne človeške ribice, ki so za nekaj časa celo izgubile to ime, kar je bilo diskriminatorno. Ljudje namreč nismo samo beli. Na srečo so nekje – če se ne motim, na Dolenjskem, če se motim, mi, prosim, oprostite – našli tudi črne človeške ribice, zato lahko zdaj to ime spet mirno uporabljamo. Končno smo prispeli do vlakca, pred tem pa še gasilska fotografija in domače žganje. Kosti so bile prezeble, vlaga škodi – treba je bilo ukrepati.

 

Kulinarično doživetje

Ali sem že omenila, da se rada zadržujem v kavarnah? Še raje pa v dobrih restavracijah. Toda le redko sem tako navdušena, kot sem bila nad večerjo v Jamskem dvorcu. Pridobili so me že s prvo predjedjo, zato sem jim oprostila plezanje po lestvi. Nekoč davno sem nehala naročati beluše, ker sem na krožnik običajno dobila neko zdrizasto, vlaknasto stvar brez barve in okusa. Toda ne tukaj. Od zdaj naprej me lahko podkupujete z beluši po beneško na posteljici rukole s kozjim sirom. Nesmiselno je, da naštevam vse dobrote, s katerimi so nam postregli. Rečem lahko le to, da je bila celotna pogostitev izpeljana vrhunsko. Od hrane do strežbe in, kar je najpomembnejše, gostiteljev. Profesionalna deformacija mi ni dala miru, zato sem z užitkom poslušala in se pogovarjala z zaposlenimi, ki so prav zaljubljeni v svoje delo. Kar je redkost, tako kot dobri beluši.

 

Kako zaključiti tako reportažo poleg sporočila, da se z veseljem odzovem vabilu na nov team building? Seveda, ko bo reka pod nadzorom, se bom lahko udobno peljala s čolnom.

 

Matjaž Berčon, direktor, Postojnska jama:

»Ob vhodu v Postojnsko jamo stoji čudovit Jamski dvorec, ki kot prireditveno in gastronomsko središče svojim gostom ponuja kakovostno preživljanje prostega časa, učinkovito izrabo poslovnih potencialov in neskončne užitke kulinaričnih dobrot naših kuharskih mojstrov. Na eni strani odločitev za izvajanje strokovnega team buildinga v okviru postojnskega jamskega sistema temelji predvsem na želji ponuditi podjetjem nekakšno celovito rešitev pri oblikovanju uspešnih timov, saj tovrstnih »jamskih« rešitev ne poznajo nikjer drugod na svetu. Na drugi strani pa lahko v okviru Postojnske jame izkusite tudi tako imenovane podzemne pustolovščine, ki vas kot posebno razburljivo in nenavadno doživetje popeljejo skozi skrivnosti jamskega sveta in Predjamskega gradu. Razširitev naše ponudbe tako ponuja našemu gostu nekoliko »drugačno« jamo, ki je kot taka vključno z vsemi drugimi storitvami izjemno pomembna ne samo pri izpolnitvi pričakovanj gosta, temveč še bolj pri ustvarjanju navdušenja.«