Pred časom je veliko prahu dvignila afera Probanka – mnogi so se zgražali, kako lahko podjetje predpiše, kaj naj nosijo bančni uslužbenci, češ urejenost je stvar vsakega posameznika. Zanemarimo dejstvo, da je sporna okrožnica vsebovala tudi navodila o tem, kako porabiti odmor med delovnim časom in še kakšno »cvetko« – samo navodilo o poslovnem videzu je bilo na mestu. Podjetje ve, kaj hoče sporočiti svojim strankam, in enako pričakuje od svojih zaposlenih. Če to jasno in pregledno zapiše, toliko bolje. V mnogih podjetjih je politika oblačenja bistveno bolj fleksibilna – kar hkrati pomeni, da je v veliko večji meri od vsakega posameznika odvisno, kako oblečen in urejen bo prišel v službo. Priložnost za iznajdljive, nevarnost za nepoučene.

Obleka (ne) naredi človeka!

Obleči kostim ni dovolj. Mnenja kadrovskih svetovalcev o tem, kakšna naj bo poslovna obleka, se razlikujejo, vsi pa se strinjajo v eni stvari – da je pomembnejše kot sama obleka to, da je posameznik urejen, čist in higieničen. Stopnja in način urejenosti sta odvisna od številnih dejavnikov: v kateri panogi deluje podjetje, ali ima kakšna pravila v zvezi z izgledom, na kakšnem položaju je posameznik, kakšne so stranke podjetja, za kakšno priložnost gre in ne nazadnje, kakšne so osebnostne značilnosti posameznika. Tega se mnogi, predvsem mlajši kadri, ne zavedajo – po eni strani se nekateri kot značilni predstavniki generacije Y požvižgajo na poslovno obleko ter nosijo izključno džins in superge, po drugi strani pa nekateri v želji po tem, da pustijo vtis resnega karierista, pretiravajo v drugo smer in nosijo resne obleke, za katere je že na prvi pogled jasno, da jim osebnostno ne ustrezajo in tako dosežejo ravno nasprotni učinek.

 

Kako zagotoviti pravi videz?

Načeloma velja, da morajo biti najbolj urejeni tisti, ki prihajajo v reden stik s strankami, a je tudi tu potrebno upoštevati naravo dela – poslovna obleka ni najprimernejša za obisk stranke na gradbišču ne glede na to, kako veliko in ugledno je podjetje, po drugi strani pa sta obleka in kravata nenapisano pravilo v bančni, borznoposredniški in nasploh finančni panogi. Nasvet: vnaprej se pozanimajte, kakšne so navade oblačenja v podjetju in se temu primerno uredite za prvi razgovor; če bo ta uspešen, boste v nekaj dneh ugotovili, kakšna so pričakovanja glede videza in se boste lahko prilagodili (seveda sami izberete, katero hierarhično raven boste vzeli za zgled). Enako pravilo velja za obisk kadrovske agencije, ki je nekakšen filter za neustrezne kandidate – ustreznost ni odvisna samo od delovnih izkušenj in izobrazbe, ampak tudi od urejenega videza. Pri tem, ne glede na pričakovanja okolice, ne pozabite na lastne želje – dolgočasna siva uniformiranost ni nujno vedno pravi recept za uspeh, pozitivno lahko presenetite tudi z (uravnovešenimi) dodatki, s kakšno manj konvencionalno barvo ali kosom oblačila, ki kaže, da imate razvit osebni stil. Saj se še spomnite, da so na zadnjih predsedniških volitvah vse ženske kandidatke kot za stavo nosile rdečo barvo, mar ne?

 

Zrcalce, zrcalce …

Urejenost ni povezana samo z obleko, ampak tudi s frizuro, z modnimi dodatki in ličili. Slednja so v poslovnem svetu tako uveljavljena, da ne sledijo zadnjim modnim trendom – poslovno ličenje je praviloma nevsiljivo, ne poudarja posameznih delov obraza, predvsem ne ustnic, ki so bolj poudarjene pri večernem ličenju, ko so tudi obleke bolj slovesne. Tudi tukaj je največ odvisno od drugih oseb v okolici, a je vseeno potrebno upoštevati določena nenapisana pravila, kot je na primer neprimernost rdečega laka za nohte na poslovnih sestankih, močnega parfuma in bogatega nakita. Študije sicer kažejo, da je o nujnosti ličenja prepričana večina menedžerk. Raziskava, ki so jo opravili v instituciji Aziz Corporation, je pokazala, da sta dve tretjini sodelujočih britanskih menedžerk mnenja, da mora biti poslovna ženska naličena, medtem ko tako meni le 52 odstotkov menedžerjev moškega spola. Med razlogi, zakaj so takšnega mnenja, je najpogostejši, da nenaličene ženske delujejo neprofesionalno (tako je navedlo 56 odstotkov sodelujočih), dobra tretjina pa ob nenaličenih ženskah dobi vtis, da se ne potrudijo dovolj oziroma da jim ni mar za mnenje okolice. Zaradi tega imajo po mnenju večine nenaličene ženske precej manj možnosti za napredovanje oziroma za to, da jih kot najprimernejšo kandidatko izberejo na zaposlitvenem pogovoru. Tudi v zvezi z ličenjem strokovnjaki opozarjajo, da lahko ženske, ki se sicer ne ličijo, v podjetju naličene delujejo okorno, neiskreno in dajejo vtis, da nekaj skrivajo. Moški sicer z ličenjem načeloma nimajo težav (govorimo v okvirih bolj razširjenih poklicev), a morajo biti vedno sveže obriti. Najbrž je odveč omeniti, da ureznine in obliži ne delujejo najbolj profesionalno.

 

Zakrite ali razkrite osebnosti?

Razpravljajoč o nujnosti urejenega videza za razvoj kariere, lahko pridemo do enega samega zaključka. Za delo v določenem podjetju  ali za določeno priložnost je včasih treba žrtvovati ležerni modni stil na račun strogega poslovnega, tako kot je včasih pač treba presedeti dolge ure za računalnikom ali opraviti delovno nalogo, ki bi se ji najraje izognili. Obleka do določene mere res naredi človeka, zato – če sami nimate smisla – morda ni odveč obisk delavnice o poslovnem oblačenju ali celo najem osebnega svetovalca. Vendar še tako urejen in »spedenan« videz ne pomeni veliko, če nimate pravih kompetenc za delo in če si tega v resnici ne želite opravljati. Zato tako kot pri sprejemanju odločitev o tem, kateremu področju boste namenili svoje delovne sive celice, tudi pri odločanju o videzu sledite predvsem samim sebi. Nihče ne pravi, da ne morete nositi kavbojk – pravimo samo, da je včasih bolje, da jih ne. Prav tako nihče ne pravi, da si, če želite kariero, ne smete omisliti »odštekane« tetovaže. Ravno nasprotno – v bolj kreativnih poklicih so lahko celo prednost; pri »klasičnih« poslovnežih so dokaj pogoste, le da vedo, kdaj jih morajo zakriti. In ravno to, kako se prilagoditi situaciji tudi z videzom, je odlika zavednega karierista.

 

Urejenost v zakonih

Zakon o delovnih razmerjih ne vsebuje določil o obleki in urejenosti zaposlenih, zato so ta, predvsem pri večjih podjetjih, ponavadi vključena v akte o sistematizaciji, notranje pravilnike ali okrožnice. Določila o urejenosti kljub temu vsebujejo nekatere panožne kolektivne pogodbe. Tako je na primer v kolektivni pogodbi dejavnosti bank in hranilnic zapisano, da mora v primeru, da delodajalec predpiše obvezno uporabo službene uniforme, določiti tudi njeno količino in način povračila stroškov za njeno vzdrževanje. V panogah, kjer je natančno določena delovna obleka (zdravniki, policisti, varnostniki, vojaki in podobno), te financira delodajalec, sicer pa so dodatki za obleko v praksi zelo redki. Eden od razlogov je tudi dejstvo, da se tak dodatek obravnava kot obdavčljiva boniteta.

 

Kako preživeti prve dni na delovnem mestu?

Če niste prepričani o pravilih oblačenja, na zadnjem zaposlitvenem pogovoru vprašajte kadrovika ali osebo, ki vam bo nadrejena.

Za zgled pri izbiri obleke si vzamite osebe na istem oddelku.

Ne glede na izbor mora biti obleka vedno zlikana in čista (slednje velja tudi za čevlje).

Majice z napisi, veliki izrezi in hlače, ki odkrivajo začetek zadnjice, v večini podjetij niso zaželeni.

Uporabo ličil, dišav in nakita zmerno dozirajte.

V večini podjetij je prav tako primerno zakriti tetovaže in odstraniti vse uhane razen v ušesih.

Osnovno pravilo pa je: redna higiena in uporaba deodoranta.