Objavljeno: četrtek, 03.4.2008
Svet je lep
Tale naša Zemljica pa je res en krasen del vesolja. Vedno bolj ugotavljam, da je svet čudovit. Predvsem zaradi čudovitih ljudi, ki naseljujejo tale planet – tiste nečudovite bomo po stari egoistični navadi pridno ignorirali. Toda začnimo od začetka.
Pred nekaj leti sem imela zanimive izkušnje, zaradi katerih sem požela kup kritik, češ kako neumna sem. Ker pa se držim zapovedi »Vse se vrača, vse se plača«, nisem upoštevala nikogar in sem delala po svoje. Sem pač taka. A ja, kakšne izkušnje? Kadar koli sem kar koli kupila, so mi vrnili preveč denarja. Če sem plačala jurčka in dala blagajničarki pet tisoč, mi ni vrnila štiri tisoč, ampak devet. In podobno, vedno znova so mi vračali preveč. Kakor koli, bilo je naporno leto. Na koncu sem že prav pikolovsko štela drobiž, ker sem bila naveličana vračanja nazaj – to sem pač redno počela. Nekateri so rekli, da je to podarjeni denar in da bi ga morala vzeti, toda meni se ne zdi tako. Ta denar je manko v blagajni, zato ga morajo pokriti trgovci ali gostilničarji oziroma kdor koli je manko ustvaril. To pa ni fer. Zato sem vse redno vračala.
Preizkušnja se je končno nehala in sem lahko mirno zadihala ter pozabila na vse skupaj, dokler nisem pred letom in pol na bankomatu pozabila deset tisoč tolarjev (smo bili še samostojni in imeli tolarje). Seveda sem to opazila šele pri blagajni, ko na bankomatu denarja ni več bilo. Da pa ne bo pomote, oseba, ki je denar našla, ga je tudi vrnila. Ko sem se šla zahvalit, sem ugotovila, da razmišlja podobno kot jaz. Nato pa sem lani decembra na parkirišču pred Maxijem pred hiško za plačevanje parkirišča pozabila vrečko, v kateri so bili čudoviti piškoti, šampanjec in paket s kozmetiko. Kot po navadi sem to opazila veliko prepozno in ko sem bila že daleč. Poklicala sem gospo, s katero sem se srečala pred tem in je šla pogledat (hvala, Barbara). Če verjamete ali ne, vrečka me je čakala tam. Čeprav sem bila prepričana, da je ne bo. Sem si rekla, da bo nekdo imel lepo božično darilo. Torej kljub stotinam ljudi, ki se vsak dan pretakajo po tistem parkirišču, kljub vsem brezdomcem, čez katere imamo tako veliko povedati, kljub vsemu me je vrečka čakala. Ker verjamem, da so ljudje dobri. In da žanješ tisto, kar seješ.
Poleg tega me vedno obkrožajo čudoviti in prijazni ljudje. Tiste zoprne, kot rečeno, pridno ignoriram. Odločila sem se, da ne bom pustila, da mi kdo po nepotrebnem greni življenje. In res je lepše.
Življenje je šola
Zelo sluzasto in patetično zveni, kajne? Kar pa ne zmanjša dejstva, da drži. Skozi življenje se prebijamo tako, kot znamo in so nas naučili, zato so ljudje zelo pogosto nesrečni. Ker ne verjamejo, da lahko z malenkostmi veliko spremenijo. Prej verjamejo, da so vsi slabi in da so se zarotili, da jim uničijo življenja. Vi, moji dragi zvesti bralci ali naj raje rečem bralke, ki ste tako ali tako v večini, pa ne razmišljate tako. Vsaj sodeč po telefonskih klicih ne, ki sem jih deležna po vsaki novi izdaji »egoista«. Zadnjič me je tak klic spravil v skoraj evforično razpoloženje. Dan je bil že tako in tako lep, vse je šlo kot po maslu, imeli smo celo pet minut sončka, večer prej pa sem zmagala pri taroku. Kaj lepšega se bi mi lahko zgodilo? Klic, seveda, ko mi je neki znanka rekla, da zares uživa ob branju mojih člankih. Da jo nasmejejo in razvedrijo.
Danes pa sem očitno patetična. Pišem samo o lepih stvareh in nič ne bentim. Hm ... tole je »kr neki«.
Zdaj pa dost'
Ne morem iz svoje kože, res ne. Nisem ustvarjena za prijaznost (ha, ha, ha). Zato kar v napad. Proti vsem tistim »revežem«, ki jih ne prenesem. Recimo takim, ki mi zadnje čase najedajo živce in me spravljajo v stanje hude agresivnosti (pojavlja se recimo želja, da bi komu odtrgala glavo, odrezala jaj..., vse skupaj poslala na učne ure k dr. Ruglju in podobno ). O kom govorim? O istih ljudeh kot vedno. Takih, ki za svoj neuspeh in nesrečo krivijo druge, namesto da bi sami kaj naredili. Ko med delovnim časom ves čas jamrajo in stokajo in jokajo in kličejo prav vse prijatelje, da jim povejo, kako ubogi so in kako jih nihče ne razume, ko pa morajo kaj narediti, pa tako ali tako ne morejo, saj »ubogi reveži nimajo pogojev«. Zanimivo pa je, da jih drugi imajo. Uspejo narediti vse, še hektolitre kave spijejo s sodelavci in pošljejo kupe šal po elektronski pošti. Prvi si najbrž mislijo, da slednji imajo pri šefih protekcijo, da jim zato ni treba ničesar narediti in da proti njim poteka zarota.
Nekoč sem na nekem predavanju slišala, da deloholik ni tisti, ki dela dneve in noči in se utaplja v delu, ampak tisti, ki lahko v osmih urah naredi delo desetih ali več ur. In se popolnoma strinjam. Sem namreč taka, da neskončno rada delam. Ko delam, delam. Enostavno. In lahko naredim neverjetno veliko. Ko pa je dela konec, se do zadnje celice svojega telesa prepustim stvarem, ki me zabavajo. Toda, to je moja napaka. Pač.
Naj se torej vrnem k tistim milim jeram, ki mi najedajo živce. Vsi jih poznate, žal jih vsi imate tudi v svoji bližini. Ne le jaz. Zato veste, o kom govorim. Ne rečem, da ljudje nimajo težav. Na mojo veliko žalost jih imamo prav vsi. Eni večje, drugi manjše, a vsakomur je njegova težava najhujša. Ne glede na to, da je drugemu videti banalna. Toda iz tega ni treba delati drame. Jasno, da se včasih zgodijo res hude stvari. In ko pravim hude, mislim res HUDE. Take, zaradi katerih se ne želimo spraviti iz postelje in začeti novega dneva. Večina težav pa ni takih. So banalne in ko si jih ogledamo z drugega zornega kota ali časovne distance, ugotovimo, da smo sebi (in drugim) požrli absolutno preveč živcev. Če smo seveda dovolj pošteni, da si to priznamo. Težave so bile, so in vedno bodo. Ne glede na to, kaj naredimo. Na nas je, kako jih bomo sprejeli. In se z njimi soočili. Ali kot pravi stari kitajski pregovor »Iz velikih težav naredi majhne, iz majhnih pa nikakršne«. Kakor koli pogledamo, to drži. In ne obremenjujmo celotnega vesolja s svojimi bedarijami, saj so ljudje pripravljeni prisluhniti in pomagati enkrat, dvakrat ..., potem pa ne več. Ker se naveličajo. In ne verjamejo. Tako kot v tisti zgodbici o fantu in volku, ko je fant vsak večer zbudil vas, češ da jih napada volk. Ko pa je nekega dne volk zares napadel, se nihče iz vasi ni zganil, ker so mislili, da fant spet pretirava.
Zato verjemite, življenje je lepo, ljudje so dobri. Samo od vas je odvisno, ali to vidite ali ne.
In ja, začetek zgodbe nima nobene povezave s koncem. Sem pa morala povedati obe zgodbi. In sem. Ker lahko.
|