Objavljeno: sreda, 28.11.2007

Statusni simboli in večni klišeji

Če želimo ali ne, živimo v svetu, kjer cenimo le znamke. So neke vrste zunanji pokazatelj uspeha vsakega posameznika. Ali pa uspeha staršev, če govorimo o otrocih. Čeprav se vedno bolj sprašujem, ali je to res. Namreč, danes ni težko kupiti zelo dobrega avta. Težko ga je vzdrževati. Tudi pri oblekah je ista pesem. Preprosto jih je kupiti, tudi tiste zelo drage. Težava se pojavi, ko moramo s preostankom plače preživeti mesec. Seveda pa ne moreš imeti dizajnerske obleke, zraven pa čevljev za deset evrov, kar pomeni, da se je treba primerno tudi obuti. Tukaj so še torbe, torbice, aktovke, dežniki ... Mimogrede se nabere kup šare, ki veliko stane. Pa smo s tem res pokazali, kako uspešni smo? Ali se uspeh meri drugače, z drugimi merili? In se ne nazadnje vidi tudi negovanost bodisi osebe bodisi avta oziroma kar obojega. Taka negovanost je posledica rednih prilivov večje količine denarja. Verjetno imate tudi vi kakšnega soseda, ki je šele končal šolanje in se vozi z zares »hudim« avtom, ki si ga vi z odličnimi dohodki ne morete privoščiti. Pridno je delal med šolanjem in počitnicami, »šparal« denar in zdaj je ponosen lastnik svojega stroja. Kar je prav.

Avtomobili

Toda ali ni to preveč klišejsko? Pravzaprav je ta članek posledica pogovora s človekom, ki ga izjemno cenim. Je eden redkih ljudi, ki jim skoraj priznavam genialnost (dobim povišico?). Pravim skoraj, saj ob moji popolni genialnosti drugi popolnoma zbledijo. A kaj hočemo … Torej, pogovor je bil seveda o avtih. Moj odnos do avtomobilov je čisto preprost. Mora biti razmeroma varen, zelo udoben in ne prevelik. Pa premajhen tudi ne (razen izjeme, navedene v nadaljevanju). Mislim, da lahko s svojim odgovorom kolegu ponazorim svoj odnos do pločevine. Ko sem povedala, da sem kupila nov avto in odgovorila na vprašanje o znamki, sem bila vprašana, kateri je. Hm .... Srebrn! Toda zdaj smo pri »mačo« avtomobilih. Mora biti velik, močan, hiter, drag in prepoznaven. Znamke ne bom omenila, a lahko ugibate. Problem je le, da je takih avtomobilov malo morje. Preprosto so klišejski, stereotipni, dolgočasni …

Ne trdim, da so slabi. Daleč od tega. So tehnično dovršeni in lepi in oh in sploh. Le tako dolgočasni so. Nekdo, ki ni klišejski prav v ničemer, ne bi smel voziti takih avtomobilov ali noreti za blagovnimi znamkami, ki so znane prav vsakemu zemljanu. Vem sicer, da večino ljudi zadane kap, ko povem, da je moj idealni avto Smart. Ne, res je. Premajhen, preveč smešen, nikakor ni jasno, ali pelje ali se kotali, in popolnoma nič ne pove o stanju na mojem računu. Zdaj mi je postal všeč tudi fičo – nov seveda, stari je preveč hrupen za moj okus. To sta tako odbita avta, da sem samo zato zaljubljena vanju. Morate pa upoštevati tudi dejstvo, da sem ženska. Avta ne kupujem kot podaljška svojega ... eee ... hm .... ega. Ja, fantje imajo s tem kar precej težav. Prišla sem do genialnega sklepa: velik avto – majhen ... ego, majhen avto – bolj prazen račun. Hihihi, fantje, ne morete zmagati. Pravzaprav je krasno biti ženska. Če se peljemo v stari, zmahani katri, si ljudje pač mislijo, da nam avto ni pomemben, če se vozimo v hudih limuzinah, smo nevarne, v športnih avtomobilih smo pa hude. Pogosto ne glede na leta, kilograme in bančni račun. Fantje pa imate s tem težave. Če vozite preveč hud avto in ste mladi, so vsi prepričani, da je očkov, kar je za fante slabo, za punce pa ne. Ko ste v zrelih letih (s sivimi lasmi ali Bog ne daj tupejem sredi glave), ste v športnih avtomobilih hecni, ker se vsi zavedajo, da ste ponovno in na ves glas v puberteti. Kar je pravzaprav res hud problem.

Izražanje uspeha

Pa poglejmo, zakaj. Uspešen človek ima kar dobre dohodke, s katerimi si lahko precej privošči. Stvar nekako poteka takole: najprej avto (vsi pač morajo videti, kako dobri smo), nato obleke (v dober avto pač ne moreš v cenenih cunjah), potem pa še hiša ali stanovanje. Dizajnersko pohištvo je obvezno. Kar se pogosto pokaže kot hecna stvar. Eno je dizajn, ki se »prodaja« v navadnih medijih, dizajn pač, ki ga oglašujejo na veliko in je dovolj drag, da si ga ne more privoščiti prav vsak. Drugo pa je dizajn, ki ga pozna peščica poznavalcev in do njega ne morete kar tako. Toda kaj bi se sekirali? Itak tega nihče ne ve. Zdaj pa je vprašanje, kako vse te čudovite stvari spraviti v dom, da so povrhu vsega še dobro vidne. Velikokrat vidimo v časopisih domove slavnih, ki so polni krasnih primerkov sodobnega industrijskega dizajna, žal pa tem ljudem nihče ni povedal, da nekatere stvari »ne pašejo skupaj«. Lahko pa najamemo notranjega opremljevalca. To je zgodba o galeriji in ne o domu in prijetnem vzdušju. Pravzaprav je težko postati bogat in uspešen čez noč. Družba od takih zahteva več, hkrati pa se veseli vsakega fiaska.

"Če se mnogi sramujejo že revnejše obleke in stanovanja, koliko več bi se jih moralo sramovati revnih zamisli in nazorov." Albert Einstein

Vedno sem bila zagovornica lastnega stila, ne pa sledenja modnim zapovedim kot uboga ovčka brez vodiča. Lasten stil je nekaj posebnega in neotipljivega. Lahko oblečete kavbojke, s katerimi bi pokrili stanarino za pol leta, zraven pa obujete najcenejše japonke in ste videti bolj frajersko od vseh manekenov v modnih časopisih. Celo letom, kilogramom in neurejenim lasem navkljub. Prezasičenost nekega bitja z znamkami mi preprosto govori o nesamozavesti te osebe, saj bolj zaupa okusu tistih, ki za svoje delo zaračunavajo hude denarce, kot pa sebi in svoji osebnosti. Govori pa tudi, da taki ljudje niso nujno tako ustvarjalni, kot bi se radi pokazali. Je pa odlično, če morate v službo hoditi v oblekah ali kostimih. Taka »uniforma« ljudi reši mnogih zagat. Dokler ne vstopi v prostor nekdo, ki nosi tako obleko, ki je preprosta in komaj opazna, hkrati pa kar kriči, kako kakovostna in dovršena je. Taki trenutki so najbolj hecni. Vse predrage obleke znanih modnih oblikovalcev kar izgubijo svoj sijaj, lastnikih le-teh pa se sprašujejo, za kaj gre. Kaj se je zgodilo in kje je za vraga kupil svojo obleko. Ne veste in najbrž še kmalu ne boste izvedeli. Stvar je v pravem stilu. In pravem denarju. Ki si ga lahko privoščijo le redki.

Bodite svoji – jaz sem itak vedno tečna

Bistvo te zgodbe je tako kot vedno. Ne bodimo ovce. Biti ovca in slediti drugim pomeni ne imeti lastnega jaza. Le kupovati slavo drugega v upanju, da nekaj preide tudi na nas. Kar pa me posebno žalosti je, da mnogi kupujejo celo umetniška dela zaradi njihove vrednosti (v denarju) in ne zaradi njihove lepote in tistega, kar naj bi nam umetnost dala – kar koli neoprijemljivega in nedorečenega to že je.

Da ne bi mislili, da imam kaj proti denarju. O, ne. Ljubim ga. Odlična stvar je, na katero sem kar čustveno navezana. Toda raje citiram misel, na katero sem pred časom naletela: Utrujen sem od ljubezni, še bolj sem utrujen od pesmic. Vedno pa sem vesel denarja.

Poznam veliko ljudi, ki imajo svoj stil. Nekateri med njimi so bogati, spet drugi ne, toda značilnost vseh je, da so nekaj posebnega. In ravno zato so mi všeč. Posebni so v svojem življenjskem stilu in filozofiji, odnosu do sveta in ljudi, v vsem, kar počnejo. In so zadovoljni s seboj. Kar je pomembno. Zato – bodite svoji! Odkrijte sebe skozi majhne podrobnosti, uživajte, da niste kot drugi. Ne nazadnje si upajte pokazati jezik vsemu svetu, kot je to naredil slavni fizik. Saj veste, koga mislim ...

"Človeka, ki je notranje svoboden, človeka, ki se ravna po svoji vesti, je sicer mogoče uničiti, ni pa ga mogoče zasužnjiti ali iz njega narediti slepega orodja." Albert Einstein

"Skrivnost uspeha vsakega uspešnega človeka je skrita v dejstvu, da je razvil drugačne navade od tistih, ki niso uspešni." Jackson King