Objavljeno: ponedeljek, 24.12.2007

Pisana beseda

In seveda sem brala knjige. Zanimivo, da mi prav nobena otroška knjiga ni ostala v spominu. Preprosto nisem marala otroških knjig. Brala sem jih, ker sem imela rada besede. Najhujši zločin pa je bil to, da so nas v šoli silili brati knjige o ubogih pastirčkih in kurirčkih, ki so se lačni ter sami prebijali skozi življenje, polno tegob. Gozdovi, polni volkov, sneg do kolen, prazni želodci ... Prav taka katastrofa so bile tudi Grimmove pravljice. Presneti sadist. Ali ste kdaj prebrali Deklico z vžigalicami? Kaj pametnega naj bi odnesli od te butaste, sadistične pravljice? Zaradi te in podobnih zgodb sem marsikatero noč prejokala.
Nato sem odkrila najstniško literaturo. Uau! Bila sem sicer vse kaj drugega kot najstnica, toda knjige so postale zanimive. In še preden sem dojela, sem zajadrala v t. i. literaturo za odrasle. Knjižne omare mojih staršev so postale moje najljubše mesto. Kot slaščičarna. Kot rajski vrt. Zelo zgodaj sem spoznavala svetovne klasike, čeprav takrat marsičesa nisem razumela. Sem pa uživala.

Čarobni svet
Preskočila sem Piko Nogavičko in Alico v čudežni deželi, preskočila sem marsikatero knjigo, na katero so otroci prisegali, odkrila pa sem Zolaja, Shakespeara, Steinbecka ... Bilo je čudovito. Z vsako knjigo sem vstopala v nove svetove, odkrivala neverjetne možnosti, ljubila in sovražila. To je bil neverjeten čas. Čas, ko so pred mano ležala še vsa vesolja knjig. Danes me žal le redkokatera knjiga pripelje do ekstaze. Do tistega čudovitega občutka, ko ne želim izstopiti iz zgodbe, ko ne želim, da se zgodba konča. In do občutka praznine, ko se to kljub vsemu zgodi.
Nato sem odrasla. Še naprej sem brala, tu pa tam naletela na biser in ga sebično hranila v sebi. In kot vsak pošten knjižni molj sem svojemu potomcu poskusila približati ljubezen do knjig. Prepričana sem, da so mi v porodnišnici zamenjali otroka. Moj otrok sicer bere, toda samo, če mora … No, kakor koli, zahvaljujoč svojemu sinu, sem odkrila tudi drugačne otroške knjige, kot so tiste, ob katerih bi skoraj zasovražila branje. Odkrila sem Zmajčka direndajčka, Filipino in Filomeno, pozneje še kupe knjig, ob katerih sem uživala. In odkrila sem Harryja Potterja. O, ja. Prvo knjigo sem kupila že prej omenjenemu, v porodnišnici zamenjanemu potomcu, ki pa ga ni niti malo zanimala. Filmi že, knjiga pa ne. Jasno, da knjige ne morem pustiti na polici, ne da bi jo prebrala. In sem jo. Z navdušenjem. Toda ker so izhajale tako, kot jih je pisala avtorica, sem pozabila nanje, a sem pred kratkim dobila v roke vse. Brala sem in brala in brala in uživala. In me prav nič ne zanima, če gre za otroško literaturo. Uživala sem v prav vsaki čarovniji, vsaki trapariji, v vsem. In jih že pogrešam. Včeraj sem odložila zadnji del. In čeprav sem vmes prebrala že eno knjigo, sem se počutila, kot da goljufam, saj nisem bila zares prisotna.

Harry Potter je car!
Zakaj tak uvod? Ker sem vesela, da po tem svetu še hodijo ljudje s tako domišljijo, kot jo je imela avtorica teh romanov. Stara je bila nekaj manj kot trideset, a je kljub temu veselo pisala štorije o čarovnikih in njihovih dogodivščinah. Po nekaterih virih naj bi imela kar težko življenje, a je kljub temu uspela ohraniti del duše, ki je kar prekipevala od domišljije. Čeprav je moj zamenjani potomec prepričan, da je v tem času jemala nedovoljena poživila. Toliko o potomstvu. Kakor koli, lahko ali težko življenje, starost ali mladost, to ni pomembno. Ni pomembno niti to, ali gre za otroške knjige ali knjige za odrasle. Bolj pomembno je to, da milijon ljudi na svetu – tako kot jaz – vsaj za trenutek pozabi vse in se izgubi v tem magičnem svetu. Zato cenim take ljudi. Cenim vizionarje in optimiste, ljudi z domišljijo ali »zgolj« s smislom za humor. Preprosto me vsakič znova prepričajo, da je naš planet več kot le naključje.

In potem še tisti drugi ...
Mogoče sem ravno zato nestrpna do ljudi, ki (povedano učeno – bila sem na seminarju) živijo svoj banalni scenarij. Ljudi naj bi glede na zastavljanje ciljev delili na tri skupine. Prvi so zmagovalci (zmagovalni scenarij je, da si postaviš cilje, ki jih dosegaš in presegaš), drugi izgube (postavljanje previsokih ciljev, ki jih nikoli ne doseže), v zadnjo, tretjo skupino pa spadajo ljudje z banalnim scenarijem. Taki so najhujši. Marsikdo jih pozna. Prav vsako stvar spravijo na banalno raven. Recimo da je krasno jutro, nikjer ni zastojev, vsi so dobre volje. Oseba z banalnim scenarijem bo našla vsaj deset tisoč različnih pripomb za vse. Recimo: »Seveda ni zastojev, saj nobeden nič ne dela. Nihče noče v službo, samo jaz moram tukaj viseti.« Ali pa: »Ja, lepo jutro. Ampak včeraj je bilo kar nekaj. Napovedali so tudi dež in ne bi se čudila, če bomo morali kar bunde obleči.« In tudi, če bi jim dali povišico, bi rekli, da zdaj pa jih res sovražite, ker ne bodo mogli niti normalno domov, ampak bodo morali do noči viseti v tej ušivi službi. Torej kot vidite, takim ljudem je prav vse slabo. In take ljudi kratko malo preziram. Zame ne obstajajo. Pravzaprav jih še najraje izzivam in jih obremenjujem s pozitivnimi zamislimi, ki jim prav veselo gredo na živce. Sem pač packa.

Preziram lažnivce.
Seveda niso edini, ki jih ne maram. O, ne. Preziram tudi lažnivce. Lažnivci so prav tako negativni za vse okoli sebe kot prej omenjeni »banalizatorji«. Posebno zoprni so butasti lažnivci, ki predpostavljajo, da so prav vsi butasti in da jih ne bo nihče nikoli dobil na laži. Na primer, petim ljudem vsakič drugače povedo neko zgodbo in imajo pri vsaki neko svojo korist. Pozabljajo pa, da se teh pet ljudi med seboj pogovarja in da po navadi ljudje ne marajo lažnivcev. Zato so lažnivci zelo hitro razkriti. Kar jih strašno moti. Krivda za razkritje pa je seveda na vseh drugih, samo na lažnivcu ne.
Potem so tukaj ljudje brez mnenja in še hujši, tisti, ki mnenje spreminjajo kot piha veter. O takih ni razpravljati. In s takimi se tudi nima smisla pogovarjati. Najlepši primer takih cvetk je na kolegijih in vseh internih sestankih. Brezhrbteničarji hitro ugotovijo, kdo v skupini je najmočnejši, in potegnejo s to osebo. Ko se ta oseba odstrani, so že pripravljeni podpreti mnenje drugega najmočnejšega itn. Vas to ne jezi? Si ne želite, da takih na tem planetu ne bi bilo? Jaz si.

Kdo so svetniki
Da ne bom izpadla preveč prijazna, naj navedem še eno skupino, zaradi katere popolnoma izgubim nadzor nad svojimi dejanji. To so tako imenovani svetniki. Kdo so svetniki? To so tisti, ki radi pridigajo in so bolj papeški od papeža. Naj navedem superprimer. Zadnjič sva z boljšo polovico (njega niso zamenjali v porodnišnici) šla na kavo v študentski klub. Tako kot po navadi. In je tam sedela punca, ki je jedla miniaturno pico, ki so ji jo pripeljali z avtom v ogromni kartonasti škatli. Ta ista punca je začela razlagati, kako nepošteno do okolja je, da ljudje kurijo, hkrati pa imajo odprta okna in zračijo stanovanje. Koliko energije da gre zaradi tega. Halooo! Ne rečem, da nima prav, toda koliko dreves je šlo za tisto škatlo, v kateri so ji prinesli pico? Koliko energije je šlo, da so iz dreves pridelali karton? Koliko vode? Koliko zraka je trajno uničenega, ker so iz picerije morali dostaviti pico z avtom? Lepo prosim! To je isto, kot delajo ZDA. Prepovedujejo kajenje, ker naj bi škodilo vsemu, kar leze in gre, toda Kjotskega protokola niso podpisali. To pa je škodljivo za gospodarstvo.

Zdaj si pa želim biti Harry Potter.
Resno. Kar zamišljam si, kako bi takim začarala življenje. Ljudem, ki vse spravljajo na banalno raven, bi pričarala same pozitivce v okolici, ljudi, ki bi se smejali in uživali življenje in bili srečni, ker so. Ker bi jih morda »okužili« s pozitivno energijo. Ali pa vsaj izzvali tako kot oni druge. Lažnivce bi uročila tako, da bi vsakič, ko bi se zlagali, začeli kolcati. Ne le to. Vsakič, ko bi kolcnili, bi jim iz ust ušel milnati mehurček. To bi bila scena. Za brezhrbteničarje bi pričarala vsem vidno gumijasto hrbtenico. Vsakič, ko bi začeli spreminjati mnenje, bi se jim hrbtenica bolj zmehčala, na koncu bi bila taka, kot je v resnici – kot preveč prežvečen žvečilni gumi. Za pridigarje pa bi izumila prav posebno kazen. Vsakič, ko bi bili pretirano pametni, bi jih stresla strela – seveda tam, kamor sonce nikoli ne posije. Dobro, ne?

Še sreča, da ne živimo v svetu čarovnikov in smo navadni bunklji. Velika sreča za prej omenjene.