Objavljeno: ponedeljek, 26.2.2007
Z visokimi petami v hribe
Na neki prednovoletni zabavi sem se v pogovor zapletla z mlado in zagnano študentko, ki je bila med drugim izredno lepega lica. Jela mi je pripovedovati, da se hoče boriti za prodor žensk v poslovni svet.
Povedala sem ji, da se mi to ne zdi potrebno, saj je problem na drugem koncu, to je v napačni vzgoji. Pa tudi, da bi bilo škoda energije za blaženje posledic, ko pa je veliko premalo energije usmerjene v odpravo vzroka. Vseeno je trdila, da svet ni pravičen do podjetnih žensk in da se je zanje potrebno boriti. Razložila sem ji, da se bo ta preskok zgodil sam od sebe tisti trenutek, ko bodo ženske omejile svojo obsedenost z lepoto in odvisnostjo od moškega mnenja. Namreč, prepričana sem, da jim prav ta obsedenost preprečuje, da bi razmišljale o sebi kot o junaku in ne kot nebogljeni princeski. Pa tudi, da bi se naučile uporabljati drugačno orožje, ne le noge, joške in trepljanje s trepalnicami. Kakor koli, debate se je udeležil tudi predstavnik moškega spola. Argumenti so leteli sem in tja, ko pride do situacije, da je moja sogovornica želela tega moškega v nekaj prepričati. Z načinom, ki ga je uporabila, me je globoko razočarala, saj, kot kaže, vstajenja še dolgo ne bo. Ker njen argument ni zalegel in ker se je zavedala svoje lepote, je hotela v besednem boju z moškim zmagati s stavkom: ''Kaj pa če te lepo pogledam?'' Če bi svoje občutke ob tem stavku narisala, bi narisala hišo, ki se sesuje in dvigne nekaj ton prahu. To je nemočen občutek, ko veš, da je povsem brez veze še kar koli reči. ''Ne morem verjeti!'' sem pomislila. ''Spet ena, ki hoče z visokimi petami v hribe.''
|