Objavljeno: četrtek, 27.12.2007
Dobim, kar znam dobiti
Ko govoriš o delodajalcih in delojemalcih, pogosto zveni, kakor da bi govoril o ljudeh, ki so jih rodili Superzemljani, in tistih, ki so se rodili sužnjem. Ta zven me že počasi moti.
Moti me ta nenehni šum, to jamranje, to negodovanje nad krivičnimi delodajalci, ki ti nočejo ali ne znajo prinesti tistega, kar si tako zelo želiš. Obnašaš se kot otrok v vrtcu, ki joka nad krivico »Zakaj se ona lahko igra v kotičku, jaz pa ne?« Ne vem, pričakovati bi bilo, da to ljudje nekega dne prerastejo. Vendar ne! Še kar naprej se dereš in kažeš s prstom na nekoga, ki ti noče prepustiti medvedka.
Ko sem bila stara približno pet let, sem se pridrla domov, češ da me je nekdo udaril. Mama je takrat imela eno modro na zalogi. Rekla je: »Če se ne znaš braniti, ostani doma.« Jasno, nisem ostala doma. Pravico sem vzela v svoje roke. Zato tudi danes nad mano ni nikogar, ki bi mi krojil usodo, in nikogar, ki bi mi moral nekaj dati, nekaj zame urediti, nekaj priskrbeti. Jasno mi je, kot delavcu in kot socialnemu bitju, da je vse v mojih rokah in da žanjem, kar sejem, da dobim toliko, kolikor sem si zmožna priskrbeti.
Delodajalec pa je samo nekdo – kot ti in jaz – navaden smrtnik, sosed, znanec, prijatelj, sošolec …, vendar si je upal narediti korak dlje. Upal si je tvegati in urediti sistem, v katerem se danes naredi toliko kruha, da od njega živi več ljudi … tudi ti, ki jamraš. In če ne znaš v tem sistemu blesteti ali vsaj narediti takega sistema sam, potem pač ne smeš jamrati. Zakaj bi ti sosed, ki to zmore in zna, MORAL nekaj dati? Koliko daš ti njemu? Zakaj bi moral v tebi iskati skrite talente in te razumeti? Koliko razumeš ti njega? Koliko zares razumeš delodajalca? Razumeš ga najbrž toliko, kolikor plače imaš. Ves svet razumeš toliko, kolikor si zadovoljen s svojim življenjem. Najlažje pa je seveda namesto sebe kriviti soseda.
|